Skoraj ne mine dan, ki ne bi bil tako ali drugače, na tej ali oni ravni, v tem ali onem pogledu, proglašen za nekaj posebnega. Skoraj ni dvoma, da je bil prvotni namen teh dni zelo pozitiven v smislu spodbujanja spomina, ozaveščanja in morda vsaj kakšna malenskost dejanj. Tako se za materinski dan vsaj enkrat letno spomnimo mater, na dan vode (?) bolj mislimo na vodo (?a res), na dan mrtvih na mrtve, na dan brez cigarete na cigarete, na dan duševnega zdravja nase, ki smo zdravi, na dan varčevanja na prazne denarnice in visoke obresti, na dan združenih narodov na bogate stavbe po New Yorku, Genevi, na Dunaju in še kje - v katerih se veliko pametnih pove glede trpljenja vojn, revščine, trgovanja, okolja, hrane ... Tako se nekako obrača. Redko drugače, in še redkeje pomislimo, da izvirno bistvo takih dni ni tisti konkretni dan, ampak demarginalizacija vsebine. A to se zgodi redko. Še ustanovitelji pozabijo.
Pravkar smo odpravili dan zemlje, ki ga od 1970 zaznamujemo 22. aprila. Takrat se je pač nekaj zgodilo v ZDA, in takratni predsednik tako idejo hitro uporabil za globoko stopinjo svetovnega pomena. Letos se je prav tako nekaj zgodilo v ZDA 22. aprila - nekaj, kar se ni moglo v Parizu konec lanskega leta. So se morali še enkrat srečati ...
Vsako dejanje obeleževanja posvečenih dnevov ima več dimenzij. Pogledali si bomo versko, politično in medijsko.
Človek je nagnjen k praznovanju in religije so to že zdavnaj ugotovile. Človeku prija, da si nekoliko oddahne, da kakšen dan v tednu redno in še dodatno kakšen praznik nekoliko pospi, se umriri, obrne turobne misli. Ali takrat gledamo svetnika ali dan brez kave ali brez hrane - to je pravzaprav vseeno. Bistvo je, da je praznik, da je prazen. In da bi mu praznino še bolj izpraznili, smo si za dločene dneve izmislili tudi proslave, ki pa jih praviloka izvajamo zadnji delovni dan pred praznikom - seveda z namenom, da praznik ostane prazen. Tako nastajajo nove religije, ki imajo ene za boga močvirja, druge zborovsko petje, tretje biološko uro, četri rudarje in policiste, peti pravičnost, itd. več kot 365. Ali je tisto res ali ne, se pripadniki iz leta v leto manj sprašujejo.
Politično so praznovanja zelo dobrodošla. Takrat namreč morajo politiki intenzivno delati. Mnogi zdolgočaseni volilci imajo namreč v času praznikov in počitnic dobro odprta ušesa in pametna retorika in praznični nasmeh se pozitivno zapišeta v srce in razum. Če gre še za vsebino, ki je zadosti aktualna, in ljudi rada nekoliko boli, so rešitelji takoj pripravljeni. Na dan zemlje, to je predvčerajšnjim, smo tako lahko prebrali množice tehtnih izjav, razmišljanj, pogovorov in monologov, oddaj in podobnega o tam, kako skrbni smo do planeta, kako sem prav jaz najboljši, če pa bi mi kdo dal še več denarja, bi pa svojo boljšost še zlahka povečal. In tako dalje, iz leta v leto iz 22. do 22. aprila.
Mediji si ob praznovanjih oddahnejo od mrzličnega iskanja, kaj bi v to družbeno poplavo informacij sploh še poslali. Posvečeni dan je kot nalašč za temo, za ponovitev lasnkega gosta oddaje, ali kar za ponovitev pisanja izpšred 10 let. Nič se namreč ni spremenilo, lebralci in gledalci smo pozabili, da se ponavljajo - pa saj se vse stalno ponavlja, zakaj se torej ne bi tudi zastršujoče novice, za katere itak vemo, da so - če nas obvestijo ali ne. Tako mediji lepo povedo po davno uveljavljenem modelu: najprej kako lepa je ta naša Zemlja, potem kako hudobni smo ljudje, ki puhamo iz strašnih dimnikov, potem kako otroci škrincljajo iz celuloznega papirja drevesca in jih zeleno obarvajo, potem se oglasi kakšen župan, ki ima novo čistilnico svinjarije, potem še ta in oni svetovni podveljak v imenu svojega šefa povabi na kosilo
... in že je tu 23. april, dan nečesa drugega, brezžičnega, kar dandanes sploh neverjetno uporabljamo in svojega posebnega dneva res ne potrebuje več.
Pa vendarle se je začelo tu in tam komu zazdevati, da npr. dan varčevanja postaja dan obupa nad varčevanjem, dan žena je postal simbol trpljenja polovice sveta, dan živali se usmerja v prikazovalnico mučenja bitij, ki bi po naravni poti že davno premnila, dan jabolka ni dan zdrave prehrane, ampak ekonomija sadjarstva, in nenazadnje, dan zemlje ni več dan zemlje, ampak dan človeka samega, ali še bolje, dan človekovega obupa nad samim sabo.
Kdo si je le mogel izmisliti tako (ignorantsko) vsemogočnost človeka, ki naj bi bil sposoben popravljati Zemljo?