O vzgoji kroži v Zahodnem svetu množica usmeritev, strategij, metod in navodil. Spogledujemo se tudi z Vzhodom, od koder prihajajo sicer vabljive ideje, a pogosto so na našem koncu sveta premalo ukoreninjene, da bi pognale sadove.
Vzgoja se dogaja na različnih ravneh. Če preskočimo samovzgojo, najprej seveda medčloveško, najpogosteje med starši in otrokom. Potem socializacija v obliki šol in podobnih ustanov, kjer gre za interakcijo med usposobljenim posameznikom (na začetni stopnji posameznico) in skupino. Potem splošna družba vzgaja posameznike in sama sebe - čemur pa se že lahko izognemo.
Vzgoja nam pogosto dela težave. Na vseh stopnjah. Nekateri so trdi - tako vzgojitelji kot vzojenci; nekateri so popustljivi - ponovno na obeh straneh; ponekod gre za stroga načela, drugod za popolno t.i. demokracijo. Obstajajo tudi skrajne metode, kot na primer zapor, ali celo usmrtitev v izločitvene namene oziroma v namen svarila podobnim kršiteljem reda in načel.
Obstaja tudi metoda, ki je podobna šoku. Lahko je nenamerna, na primer, če vzgojitelji umrejo, ali pa so vzgojenci kakorkoli oddvojeni od njih. Odnos se pretga in nastane vakuum, ki govori pogosto bolj nazorno kot besede in prizadevanja. Vsekakor gre za osebno ali družbeno travmo.
Morda je metoda vakuuma uresničljiva in učinkovita tudi z vnaprej pripravljenim vakuumom. Torej, kot vzgojitelj vzgojenca pripravim, dobro pripravim, potem pa zginem. Pravzaprav življenje deluje natanko tako. Starši ali skrbniki ne živijo večno, vzgojitelji odhajajo - ali bolje, vzgojenci odhajajo, družbeni redi se menjajo. Za vsakim ostaja vakuum, ki je smiseln, ki nam pove, in ki nas vzgaja sam na sebi.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vzgoja-zanje-v-prihodnosti.html