Vrline so nekakšna duhovna valuta, ki si jih izmenjujemo pri medčloveških odnosih, morda tudi pri odnosih z drugimi živimi bitji. Čeprav gre za precej primitivno naturalno menjavo, v naravi nekako ne opažamo podobnih primerov, da bi na primer živali bile ustrežljive do svojih vrstnikov iste vrste. Pri vzgoji naraščaja morda še, a v odrasli dobi gre za jasne razmejitve in natančno uravnavano konkurenco.
Včasih se sicer zdi, da se nekatere živali obnašajo ustrežljivo, a je to lahko le iz razloga, ki ga mi apliciramo na neko žival in ne dejansko po njihovi naravi. Pogosto nam recimo domača mačka ali pes hoče ustreči. A se, če dobro pomislimo, hitro pokaže, da gre bolj v smer nekega koristoljubja, kot ustrežljivosti - torej domača žival nekaj pričakuje, verjetno refleksno. Seveda obstaja sožitje, tako imenovani komenzializem, so-mizje, a pri tem ne gre za nobeno usrežljivost, ampak le težnjo po uravnoteženju vzajemih koristi in škode.
Pri človeku se ustrežljivost pojavlja dokaj pogosto. Zdi se, da je znak neke intravertiranosti posameznika ali skupine ljudi. Morda je njen največji problem ta, da v človeku, s katerim se tak odnos vzpostavlja, ne vidi človeka iz mesa in krvi, ampak neko podobo, ki ima vrednost le kot podobo v naših očeh, in ne dejanske vrednosti. Prav zato ima valuta usrežljivosti relativno nizko vrednost, oziroma jo določamo sami - in pogosto prevrednotimo. Podobno je tudi pri odnosih med skupino ljudi in nekim posameznikom ali med skupinami ljudi v družbi. Ustrežljivost se torej pojavlja v človeški družbi in v medosebnih odnosih, in jo najdemo na zelo različnih ravneh. Omenimo tukaj tri.
Pri odnosu med posamezniki, torej med dvema, zadeva nekako še najbolje deluje, saj je ustrežljivost pogosto lahko predhodnica kakšne od bolj trajnih vrlin, na primer zvestobe, pravičnosti, ljubezni, tudi vztrajnosti. Ne le predhodnica, lahko je blažilo v časih, ko človek bolj trdne valute ne zmore. Zaplete se, ko se odnosi morajo razširiti na več ljudi, na majhno skupino. Že pri pogovoru opažamo, da iskrenost pogovarjanja bistveno pade prav pri prehodu is sistema ena na ena v sistem treh ljudi. Prav podobno se zdi pri ustrežljivosti. Nikakor namreč ni mogoče ustreči več ljudem tako, da bi bili trajno zadovoljni z nami. Zakaj? Prav zato, ker naš odnos v takem primeru ni edini, ampaka stopa v konkurenco z drugimi odnosi. Odnosi si postanejo med seboj konkurenca, in tekmujemo v različnih vrlinah, in tudi z ustrežljivostjo.
Za ustrežljivost ni nobenega prostora v diplomaciji. Tu se hitro pokaže, ali nekdo na vprašanja odgovarja v smislu vsebine ali v smislu ustrežljivosti do kontrolorja. Na primer, neko državo iz Bruslja vprašajo, kako je s nekim denarjem, ki je bil iz skupne blagajne namenjen neki stvari v državi, in zakaj se država pri uporabi tega denarja ni držala predpisov, ki jih je sama sprejela. Če takrat vlada motovili, najprej z vljudnim odlašanjem odgovora, potem pa z leporečjem, na nasprotni strani - to vidi že vsak preprost človek - pride do nelagodja. Namreč: vprašani očitno ne odgovarja na vprašanja, in ne rešuje problemov, ki so povsem rešljivi, saj to izhaja iz dejstva, da so vprašanja sploh možna, ampak išče pot, kako bi spraševalcu ugodil, ga zadovoljil in s tem dosegel nek približen mir. Za nameček mu morda ponudi kakšno protiuslugo, na primer odpoved nekemu drugemu denarju. Ker je spraševalec indiferenten do tistega drugega denarja, vse skupaj zvodeni in namesto dialoga ostanemo v zdaku. Tudi prav, si mislijo ... je pač tako. Odnose je mogoče vzpostavljati tudi z drugimi - in tu pademo na konkurenčnosti.
Poseben primer ustrežljivosti so pojavi okrog referenduma. Torej okrog resnega referenduma, kjer se ljudje sprašuje o zadevah, ki se tistih ljudi res tičejo, in se jih predvsem tičejo dolgoročno. Zdi se, da ljudje pogosto sledijo ustrežljivosti, in da politiki, ki referendum običajno pripravljajo in skušajo tudi uporabiti za svoje, to težnjo po ustrežljivosti prav najbolj izkoriščajo. Denimo pred stoletjem - kaj je mislilo takrat 90% slovensko govorečih ljudi na Koroškem drugega kot na to, kako bodo z obkrožitvijo ustreznega odgovora ustregli tistim, ki jim bodo v prihodnjosti vladali. Podobno pravkar Škotska - v bistvu se ne odločajo za ali proti, ampak zase ali proti sebi. In odgovora za in proti dejansko vsebujeta vsak po nekaj od "zase" in po nekaj od "proti sebi". Torej Angležem ustreči za nekaj nafte, ribištva in pristanišča jedskih podmornic, in še naprej živeti v sladki senci z dodatno - prav zaradi referendumskega dogajanja - pridobljenimi pravicami pri sociali, davkih in gospodarstvu? Prav tako lahko ustrežejo svoji lastni vladi, in si s tem pridobijo pravice in ugodnosti tukaj. Torej gre v obeh primerih za približno enako iskanje ugodnosti na vseh straneh.
Seveda je bolj ugodno ugoditi, hitro, mirno, brez panike in z najjmanjšo možno mero negativnih posledic. A sem se je skrilo nekaj povsem drugega. Če namreč v življenju uporabljamo kratkoročne vrline, kot je na primer ustrežljivost, se ne moremo vživeti v trajnejše. Tu ni prostora za pogum, hvaležnost, preudatnost, niti za strpnost ali usmiljenje. V bistvu se ne moremo vživeti v druge, ker gre enostavno za prehitro izveden odnos. Sploh pa se ne moremo vživeti v nekoga, ki ga še ni. In to so naslednje generacije. In prav zanje so glasovali Koroški Slovenci pred stoletjem in zanje Škoti včeraj. Pa jim tega ni nihče povedal.
Če je ustrežljivost sploh vrlina, potem je silno kratkotrajna in hitro izgubi svojo vrednost. Posledice nosimo v prihodnosti sami, predvsem pa ljudje, ki na ta svet prihajajo za nami.
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/ubogati-je-neodgovorno.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/10/ubogljivost.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/08/je-jezik-nosilec-kulture.html