Ljudje pogosto mislimo, da je neka težava, na katero naletimo v življenju, kot izpit. Torej, ko ne vem, kaj bi v neki situaciji, skušam najti rešitev, morda stopim k zdravniku, če me nekaj boli, se pogovorim s prijateljem ali prijateljico, če me znotraj kaj tišči, obiščem avtomehanika ali svetovalca za predšolsko vzgojo, preberem svetovalno knjigo ali, danes pogosto, se vsedem za tipkovnico in zaslon in skušam iz množice navedb izluščiti tisto, ki ji najbolj lahko verjamem in se mi zdi v danem trenutku najbolj obetavna.
Težave težav so v tem, da človek v tistem času razmišlja drugače, ker ga težava ravno takrat muči, in to mučenje, ki je seveda lahko v manjši meri, ali pa v zelo veliki, povzroča drugačnost stanja. Razsodnost je vsekakor drugačna, in pogosto se tega zavedamo tako, da se skoraj ne zavedamo. Zunanja pomoč je torej dobrodošla in pogosto koristna, vendar je lahko tudi napačna, ker kljub vsemu človek o sebi pravzaprav največ ve.
Zdi se, da učenje reševanja težav v času težav ne more biti posebno učinkovito, in da se težave v takih primerih verjetno rešijo na kakšen drug način, če se, seveda. Nekako v stilu, da čas ozdravi rane. Čas seveda ozdravi težavo in našo težavo s težavo, zraven pa še morda nastopijo nove težave, ki prejšnje premagajo in zasenčijo. Tako na koncu ne vemo, ali težave rešujemo, ali pa se morda rešujejo same na sebi, torej tudi ne vemo, ali je obisk zdravnika ali avtomehanika ali interneta kaj pomagal. Če pa povrh vsega, na koncu, ko težave odpravimo ali same preminejo, ne naredimo nobene refleksije (in večina ljudi ne dela refleksij ...), se na ta način tudi nikoli ne naučimo, kaj nam v življenju pomaga pri premagovanju težav. Naslednjič bomo morda spet šli ponavljat isti izpit.
Pravzaprav reševanje težave ni popolnoma nič podobno izpitu. Učinkovito reševanje težav je samo v preventivi. Nekakšni stalni življenjski preventivi, ki je sestavljena iz neprestanih vprašanj in dogovorov, smislov in nesmislov, reševanja in nereševanja, občutka in neobčutka, težav s težavami in težav brez težav. Ozki čas reševanja težave zato ni niti približno podoben izpitu, ampak je življenje kot celota en sam izpit, ki stalno in neprekinjeno daje samo sebi odgovore in rešitve.