Zakaj sploh ohranjati, se bo marsikdo vprašal. Saj danes lahko vse stare fotografije presnamemo v digitalno obliko in ob ustreznem sistemu arhiviranja vsebini slike tako rekoč neomejeno podaljšamo rok trajanja.
To sicer drži, vendar le deloma. Tehnologija skeniranja in preslikavanja namreč danes izredno hitro napreduje. Mnoge ustanove, ki so se pred okrog 15 leti lotile preslikav na desettisoče kosov dragocenih dokumentarnih gradiv s področja astronomije ali geodezije, ki so bili posneta pred 100 leti, se danes ponovno spušča v zahtevno in drago delo z novejšimi, neprimerljivo izboljšanimi tehnikami. A nekateri tega žal danes ne morejo več storiti, ker je medtem izvorno gradivo morda že propadlo, ali pa je bilo morda navdušenje strokovnjakov nad "vrhunsko tehnologijo in možnostmi" pred 15-timi leti tako veliko, da so originale enostavno zavrgli.
Če zavržemo original družinske fotografije, posnete na diapozitiv pred 30 leti, in nedavno preslikane v digitalno obliko, še ni posebne tragike. Če pa govorimo o raziskavah zgodovinskih dejstev ali fotografije zvezdnega neba, določenih zgodovinsko pomembnih objektov ali dogodkov – takrat pa se vprašamo, zakaj smo pred leti ob skeniranju vzeli zgolj resolucijo 150 vrstic na palec, danes pa neke iskane podrobnosti iz datoteke ne moremo več razbrati.
Prav podobno se nam lahko zgodi čez 15 ali več let, ko bo tehnologija še naprednejša. Zato je smiselno večino dokumentarnega gradivo ustrezno hraniti.