.. je vse bolj pogost. Ne le vesela in silno zanimiva matematika, ki jo skušamo otrokom na vsak način zagreniti in v učbenike vnesti popolno nasprotje - kot je zdaj cilj hkratne smrtne resnosti in otročarij slikanic. Bog ne daj zmernosti. Bog ne daj, da bi nas ali otroka zmotilo navadno življenje in bi se preusmeril od razcepljenosti med smrtnobo in poneumljanjem v vsakdan uporabe - za kar matematika končno tudi je. Kot vsak drug predmet v šoli, seveda.
Ta vzorec se potem nadaljuje, ljudje se demokratično umikamo navadnemu življenju in demokratično kimamo razcepljenosti potrošništva: v istočasni revščini si privoščimo najdražje in najbolj nepotrebne investicije; da se le svet vrti. Danes celo nihče ne reagira, če mu vzamejo ali jemljejo veselje (do dela, učenja, lepih reči, prizadevanja, hrepenenja, zdrave uspešnosti ...). Kje, da bi se jezil! Demokracija žalosti je zmagala, sama je prišla v svoji razdvojeni turobi. Celo religije, ki v svojem že preminulem vehementu herojsko oznanjajo veselje, so postale popolnoma vdane v dvojnosti neosrediščenega življenja med skrajnostjo duhovne in materialne revščine v skrajnost duhovne in materialne bogatije.
Če prostora ne delamo z veseljem, bo žalost sama prišla v nas. Zasenčila bo našo notranjost, in to ne bo žalost žalostnih ampak turoba turobnih. Saj nas razveseli tudi kaj zunanjega, a, kot beseda pravi, nas samo raz-veseli, zbudi vektor veselja, ki je v nas. Veselje je vektor, ki prihaja od znotraj in lahko deluje le navzven. Žalost pa je nedoločljiva megla, ki deluje od zunaj, in ki lahko zasenči vse, razen vektorja. ki sili navzven. Ni se bati, pače je ta še bolj droben, vedno s svojo veselo ostrino najde pot. Če le je.
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/jok-in-zalost-in-se-kaj.html