Čut za pomoč bližnjemu v stiski je ena od človekovih pomembnih lastnosti, ki je del vsakdana na eni strani ter del humanizma in človekovega notranjega razvoja kot celote. Zdi se, da se večina ljudi, kljub morebitnim lastnim težavam, vedno odzove na težave drugih, praktično v vsakem človeku se zbudi čut za solidarnost, v mnogih se ta čut obrne tudi v dejanja ali dejavnost.
Humanitarne akcije ali organizacije so lahko izjemno dobro orodje za medčloveško pomoč v primerih izjemnih dogodkov, ki prizadenejo določeno skupino ljudi ali območje. Vemo, da Rdeči polmesec, Rdeči križ, Malteški vitezi, Karitas in še mnoge druge, svetovno razprežene ustanove zberejo ogromne količine sredstev, s katerimi stalno ali občasno pomagajo ljudem v potrebi in stiski.
Organiziranost kateregakoli dela, ki hoče na današnjem trgu obstati, vključno prostovoljstva, zahteva ustrezen marketinški pristop. To pomeni, da je treba ljudem vsebine tako predstaviti, da se solidarnostni čut čim bolj učinkovito in čim hitreje obrne v dejanja. Nekateri posamezniki ali ustanove so pri tem zelo inovativne, nekatere tudi zelo uspešne.
Kljub jasni osnovni dobronamernosti velja pri marketinških dejanjih potegniti v razvitem evroameriškem svetu jasno mejo po sredini Atlantika. Američani, torej nasledniki Evropejcev v ZDA, so namreč bistveno bolj nagnjeni k radodarnosti, kot nekoliko arhaično obnašajoči se Evropski domorodci. Po domače: zbrati denar v ZDA v dobrodelne, kulturne, človekoljubne, pa tudi kakšne nespametne cilje, je bistveno bolj enostavno v ZDA, kot v Evropi.Zakaj? Cilj poslovanja v ZDA se zdi, je vedno dobiček v denarju. In v humanitarnih akcijah je dobiček. Najprej na moralnem področju, ker se donator s tem proslavi in si dela dodatno reklamo, kar je del njegove nehumanitarne strategije - to pa pomeni večji neposredni prihodek. Potem pri pridobivanju kupcev: vlaganje v pomoč namreč pomeni, da bodo tisti, ki so danes pomoči potrebni, večinoma jutri moj izdelek tudi kupili - oziroma, ne bodo zmogli istega izdelka kupiti pri konkurenci. Če imam torej zadosti zaloge kapitala, je to moj vložek v prihodnost. To je nekako vse legalno in opravičljivo, tako je pač v kapitalizmu. Morda se v Evropi premalo zavedamo svoje socialne urejenosti v primerjavi z ZDA, in v nekaterih primerih posnemamo skorajda bizarne marketinške poteze.
Poleg tega, in žal, se dogaja tudi marsikaj tretjega, kar je po ustrezni marketinški strategiji zakrito. Vlaganje v humanitarnost pomeni davčne olajšave, pomeni možnosti prekladanja denarja med različnimi davčnimi sistemi, med različnimi pravnimi sistemi, med "pravno urejeno" državo, iz katere pomoč prihaja v "pravno neurejeno" državo, kamor pomoč gre. Kaj se zgodi vmes, nihče ne ve. Solidarnostni čut teh procesov ne zazna več, ker so takrat težave "že rešene". Niti tvoj, niti moj.
Povečevanje razdalje od donatorja k prejemniku povečuje možnosti drugotne uporabe sredstev. Globalizacija sicer poteka na informacijski ravni, a na področju dejanj bo potrebno še veliko dela.
Najboljša oblika human(itarn)osti je medsoseska pomoč. Precej preprosto: Ljubi svojega bližnjega.