Vsa znanost je v bistvu sledenje resničnosti, sledenje dejstvom. Nobeno znanstveno odkritje in nobena trditev ni sama na sebi dejstvo, ampak je samo sled. Tudi besede so samo sledi, ki jih misli puščajo drugim ljudem. Celo umetnost: skladba, slika, gibanje plesalca - vse je le sled nekega notranjega čutenja, ki v drugih zbudi občutje, morda sorodno občutju ustvarjalca, a ne nujno.
Čeprav z zgornjimi trditvami nekako relativiziramo celotno znanost in vsa medčloveška dogajanja, v bistvu kar navidezno ukinemo objektivnost, ki jo v sedanji družbi tako opevamo, pa vendarle ne moremo trditi, da smo s tem ukinili resničnost, da smo ukinili dejstva. Taka trditev bi ne bilo nič drugega kot naša prevzetnost, da zmoremo presegati samega sebe v stvareh, kjer se ni potrebno presegati. Dejstva namreč še naprej obstajajo, in mnoga verjetno precej presegajo človeške čutne in umske zmožnosti. Saj to je enostavno dokazljivo prav z isto znanostjo, ki ji zdaj odrekamo objektivnost: vseeno je jasno, da se znanost giblje, da odkriva novo, torej nekakšna dejstva, ki pa so seveda še kar naprej le sledi v okviru naših zmožnosti in zmožnosti naprav, ki smo jih - spet v okviru svojih zmožnosti - razvili sebi v pomoč.
Pravzaprav dejstev ne potrebujemo. Zadostujejo sledi. Dejstvo se potem zgodi samo na sebi. Kot žival, ki mora jesti - zanjo je pomembno, da sled plena razbere, iz nje ugotovi vse podatke o vrsti, velikosti, gibanju, stanju ... Sam napad, ubijanje in prehrana je potem dejstvo, ki je tudi prvinsko, in ki povzroča in omogoča red kroženja v naravi.
Podobno je z ljudmi v svetu: iz znanja, umetnosti, mistike, pa tudi vsakdanjih medčloveških odnosov in odnosov med človekom in naravo spoznavamo sledi, po katerih se ravnamo, po katerih uravnamo svojo notranjost, da najprej sledí, potem pa v svojem umu doseže dejanskost, resnico - ali pa tudi ne, če ta ni potrebna za kroženje v naravi in v duhovnem življenju.
Čeprav se zdi, da sta sled in sledenje očitna subjektivnost, nam in vsem drugim živim bitjem za objektivno dojemanje sveta očitno zadostuje. Vrh vsega pa odnosom pušča svobodo.