Uspešne vzgojitelje bi lahko razdelili na dve skupni, ki se med seboj diametralno razlikujeta, čeprav bi marsikdo rad slišal, da gre za dve skrajnosti, vmes pa se razporejajo/mo vsi ostali.
Merilo za uspešnost je namreč vedno prihodnost oziroma odhod.
Če vsebina po odhodu vzgojitelja (ali učitelja) raste in se razvija, pomeni, da je vzgojitelj gradil na vsebini in na ljudeh, ki so mu bili zaupani. Ti potem z lahkoto delo nadaljujejo, ali ustvarjalno in s polno svobodo pristopajo do kakršnihkoli drugih del. In svet teče, kot da se ni ni nič zgodilo - čeprav se je v resnici veliko zgodilo (Je bistvo sveta to, da se veliko zgodi?).
Če pa je obratno, če torej vsebine po odhodu upadejo in se razgradijo, je bilo z vzgojo narobe to, da je vzgojitelj/ica gradil/a na sebi in svojem uspehu. Hotel ali hotela je biti uspešna. In tudi bila. A žal ne za vsebine. In žal ne za prihodnost. Torej ne.
Proces ni odvisen niti od višje sile, niti od morebitnega nasprotovanja, verjetno celo ne od morebitne hudobije s katerekoli strani.
Neuspešnih vzgojiteljev ni. Tisti, ki mislijo, da so manj ali neuspešni, bi se radi uvrstili med obe zgoraj omenjeni skrajnosti. A ne bo šlo. Tisti vmes namreč niso vzgojitelji.
Če hočemo kaj storiti za prihajajoče generacije, moramo vsebinski vzgoji resno odpreti vrata.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/vzgoja-zanje-v-prihodnosti.html