Napeto miselno dogajanje pred pomembnimi političnimi spremembami je značilnost mnogih držav. V tistih, ki imajo le dve vodilni opciji, se na tehtnici premika tisti srednji del ljudi med liberalno ali konservativno; kjer izbijajo skrajneži, se demokracija kot-da hoče ravnati po principu strahu pred še slabšim; kjer je več uravnoteženih strank, volilci in volilke mislijo o množici možnosti; tam, kjer je demokracija navidezna, je že itak vnaprej določeno ... No, kakšna različica je pri nas, pa itak vsi vemo.
Stopnja napetosti dogajanja je verjetno tesno povezana z nezadovoljstvom in pričakovanji. Večje nezadovoljstvo - več si želimo, zadovoljni državljani pa si seveda ne želijo sprememb. Vendar se zdi, da ne gre samo za enostransko razmišljanje, amapak da pogosto razmišljamo takole: istočasno ne bi imeli sprememb, in hkrati imeli velike spremembe. Torej, želimo si umirjenega življenja, in hkrati spremembe na bolje. To hkrati seveda ni mogoče, in v to, pravzaprav hudo razpoko v človekovi glavi, se vrinejo politiki in mediji. Tu je njihov prostor, tu nas zlahka osvojijo, razdaljo od želje po miru in želje po kot-da boljšem z ustrezno retoriko še poglabljajo in napetost tako še povečajo.
Ne vem natančno, ali se v tujini gibljem v preozkih krogih, ampak ljudje v mnogih deželah zelo malo vedo o politikih, političarkah. Vedo, katera veja je trenutno na oblasti, vendar posameznike redko znajo imenovati, se je zgodilo, da niti državnega predsednika. Pri nas je tovrstno znanje visoko nadpovprečno. Mnogi ne spremljajo poročil le enkrat, ampak namerno večkrat, na več programih (morda je to sicer dobro zaradi pluralnosti), po več medijih; mnogi - povprečno ali manj izobraženi ! - poznajo vse politike, kaj kdo dela, kaj je kdaj rekel, kaj je kdo komu odgovoril, kaj je obljubil, kako se je obrnil, kako se obnaša, tudi, kako se obleče, kakšen avto ima, koliko je morda komu za kaj plačal, kje ima ljubico ali ljubčka, Ljudje na ulici ali gostilni na široko in zelo poglobljeno razpravljajo, kritizirajo, analizirajo, ... Skratka znanja je ogromno, idej je na pretek. Le rešitve noče biti. nobene: ne miru, ne napredka, kakšnega si želimo, če smo seveda ti dve želji že kdaj sploh res definirali in artikulirali.
Očitno je, da analize in razpravljanje nimajo pomembnega učinka na izpolnjevanje želja. Sploh zato, ker nimajo podloženih kakovostnih podatkov, ampak v bistvu analiziramo in komentiramo analize in komentarje drugih, servirane informacije - in torej ne govorimo o dejstvih. Očitno bo potrebno zagrabiti za lopato, knjigo, likalnik, čopič, in opustiti besedičenje o obliki glavice žeblja, ki drži skupaj leseni in kovinski del orodja, obliki, debelini ali nagnjenosti knjižne police, avtomatskem likanju ali temu, ali čopič bolj smotrno uporabi slikar ali pleskar.
V bistvu dokazujemo, da smo zelo zelo sposobni učenja; jasno je, da celo manj izobraženi lahko povežejo marsikatera dejstva, ki jih slišijo ali o njih berejo. A res je škoda, da tega znanja nimamo za kaj uporabiti, in škoda, da tako intenzivno in poglobljeno ne pristopimo do reči, ki so za naše življenje in nenazadnje za konkurenčnost naše države in naroda res pomembne. ! Ampak ne pomembne tako, kot nam drugi servirajo, ampak kot smo mi sami ugotovili iz življenjskih dejstev.
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/volitve-in-prastara-demokracija.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/volitve-so-odlocene.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/o-mnenju-in-ze-davni-ukinitvi-prava.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/javni-denar-in-znanje.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/talent-in-vaja.html