Nekdo je nekoč kandidiral za neko delovno mesto, ki ga mnogo državljanov razume kot dokaj visoko funkcijo. Vse skupaj se je odvijalo zelo hitro, saj je razpisovalec - ministrstvo - dal rok za prijavo le en teden, in še to nekako spotoma objavil na spletni strani.
Kandidat ni o svojem namenu obvestil prav nikogar, niti domačih. meni se je že takrat zdelo čudno, in še danes, a akj hočemo. Imel je nekakšno srečo, saj so ga celo poklicali na razgovor, kar je dandanes dokaj redko. Na dan razgovora je, verjetno bo težko verjeti, menda dobil pred samim dogodkom dva telefonska klica in srečala enega od že precej nazaj pozabljenega znanca. Drugih ljudi menda ni srečal, oziroma so bila srečanja nepomembna.
Ti trije, torej dva (ali morda dve) po telefonu sta se zanimala, kaj tisti dan dela, in ker ni hotel lagati, je povedal, da se pelje z avtomobilom na razgovor za vodstveno službo. Vpraševanje se je nadaljevalo in proti koncu razgovora sta se oba govorca predstavila s svojimi kakovostmi in pravzaprav izredno pomembnostjo za tisto organizacijo, za katero je tisti človek kandidiral. Podoben scenarij se je odvil v živo ob naključnem (?) srečanju z že nekdaj pozabljanim kolegom: "saj razumeš, daleč se vozim, mama je bolehna, bi eno bolj mirno službo ... "
Saj nihče ni neposredno povedal, da bi glede na poznanstvo in kot-da je jasno odlične kvalitete in pretekle rezultate dobesedno sodili v tisto organizacijo, za katero je oni prvi človek kandidiral.
Si lahko te dni predstavljate človeka, ki na primer na volitvah zmaga. Mislite, da ima le tri rakšne čudežno slučajne telefonske pogovore in srečanja na ulici? Tu se začne demokracija, predvsem pa pravičnost.
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/sestavljalci-dobrih-ekip.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/07/volitve-in-prastara-demokracija.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/zdravilne-pijavke.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/navodila-za-uporabo-in-platon.html