Po nekaterih zgodovinskih virih je mogoče sklepati, da je med predniki na Slovenskem vladala neka posebna vrsta demokracije, ki je bila precej drugačna, kot pri drugih Slovanih. Menda so njena načela kot pomemben vir uporabili tudi v ustavi ZDA. Podrobnosti o volitvah predslovenskih knezov na osnovi vaških odposlancev so podrobno obravnavali mnogi uradni in neuradni zgodovinarji. Nihče pa ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila demokracija nekaj posebnega. Nihče sicer ne ve, od kdaj so take volitve potekale - glede na takratno ustaljenost v ljudskem pravu bi lahko sklepali, da zelo dolgo, tudi več stoletij ali dalj, tisočletja, le da je zaradi ustnega prenosa pravnega sistema, ki je bil bistvu ljudski moralni zakon, ni ohranilo nič napisanega. Ve pa se, da je do 15. stoletja vsaj vladarjeva (sodijeva/sodnikova) prisega potekala v slovenskem jeziku, in da so ob obredih peli tud neke slovenske pesmi.
Kako je natančno bilo, in koliko je bilo to trdno vsidrano v narod, je danes težko neposredno presoditi. Ker pa je očitno šlo za svobodne in demokratične volitve in za svobodnega duha teh ljudi, naših prednikov, bi jih morda lahko primerjali s podobnimi dogodki zadnjega četrtstoletja svobode in demokracije. Če namreč beremo stare spise drugih ljudstev prav zlahka ugotovimo, da kljub padcem in vzponom, kljub razvoju in nazadovanju, človekov duh prav malo napreduje. Ista pravila, iste težave, isti odnosi, iste neumnosti, iste lepote v Vedah izpred 7000 let, grških tragedijah izpred 3000 ali Biblije izpred 2000 let.
Kakšno je danes stanje v slovenski politiki? Najprej težko razumljivo, in kot-da drugačno od drugih držav. Ne govorim o dejavnosti ali obnašanju politikov, niti o programih ali neprogramih, še manj o legitimnosti tega ali onega. Govorim o politiki volilcev samih. Nas torej. Kakšne predstavnike volimo? Koga smo izvolili? (Spet ne govorim o osebah, niti o vsebinah).
Namreč zdi se, da ima demokratično telo slovenskega naroda prav posebno trdno vgrajeno demokracijo, verjetno zelo izvorno demokracijo. Prav nič ni pomembno, čigav je kdo. Popolnoma nič tudi to, kakšen program ima kdo. Še manj, kako izgleda, ali kako se predstavi. Pomembno je nekaj povsem drugega: predstavniki so v vseh primerih lahko le tisti, ki delajo dobro, in ki delajo za blagor, in to dolgoročni blagor, čeprav se zdi drugače. Kot nekdaj predkarantanski ljudski poslanci. In narodu je celo vseeno, če se zmoti. Živi naprej, do naslednjih volitev, od enega knežjega kamna do naslednjega. Poslanci niso ključni, poslanstvo je ključno. In narod čuti poslanstvo.
Iz česa se to vidi?
In preproste ugotovitve, da na vsaki ravni, zanimivo, volimo povsem različne skupine ljudi. Povsem apolitično (čer politiko gledamo v smislu sodobne strankarsko naravnane zahodne demokracije, ki je v bistvu ponaredek), torej povsem demokratično. Na lokalni ravni volimo gasilce, kulturne zanesenjake, gostilničarje. Na državni medijske osebe, stranke z osebnimi imeni, ljudi, ki govorijo, čeprav morda nič ne povedo. To očitno za vodenje države zadostuje, saj se bodo taki najmanj vtikali v gospodarstvo, in verjetno najmanj vedo o družbi in narodu; torej bo največ svobode, prave svobode, zdrave. V Bruseljsko naddržavo pošiljamo natanko tiste, ki nam največ koristijo, ki so v danih razmerah prav najbolj potrebni in s tem lahko prav najbolj uspešni: umirjene pragmatike, diplomate (ali - v tej mladi državi - vsaj dobre učence diplomacije evropskega tipa). Če bi človek gledal na splošno, je absurdno, da nas na lokalni ali državni ravni predstavljajo popolnoma drugi obrazi in čisto druge politične opcije, kot na zunaj. Redko se zgodi kakšen preskok, kakšna napaka prastare demokracije, ko kdo preskoči iz enega nivoja v drugega. In še to ne traja prav dolgo. Največ eno volilno obdobje, potem utone (nazaj) v drugo zgodovino.
Zdi se, da kažemo, da nam ni pomembna niti lokalna, niti državna, niti
naddržavna demokracija. Potrebujemo samo navadno, ljudsko, našo vsakdanjo
demokracijo, iz katere smo skozi tisočletja klub tako imenovanem tlačanstvu in okupacijam, zrasli, - in če je
ne bi imeli, verjetno ne bi preživeli.
Če jo, ljudje delamo v družbi samo eno napako. Mislimo, da so demokracija neki ljudje tam zgoraj, namesto da bi se kočno zavedli, da smo demokracija vsi mi.
http://idejalist.blogspot.com/2014/06/razpolovna-doba-resnice.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/odlocitve-v-kriznem-casu-poskus.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/slovenci-nocemo-kraljev-poskus.html