Vzemimo človeka, ki ima dobro idejo. Idejalista z veliko idejo. Ideje ne more uresničiti sam, ampak mora zanjo zbrati ali izbrati soljudi, ki imajo različna znanja, sposobnosti, vrednote in vrline, čustvovanja in odzivnost, morda tudi različne poglede na izvedbo, različno preteklost in ne povsem enako vizijo.
Uspeh je sicer relativna zadeva, ampak največ je mogoče doseči, če ima tak človek zadosti miru, časa in popolnoma proste roke, in, če to dovoljuje tudi drugim. To je sicer skoraj neuresničljivo, pogosto pomeni popolno odrekanje samemu sebi in dotedaj najbližjim. Zelo pogosto pomeni tudi to, da se odrečeš zaslužku - in če si uresničevanje ideje načrtoval zadosti zgodaj, imaš gotovo nekaj sredstev v zalogi. Tako se namreč dela, in kdor je mislil, da se bodo za uresničitev ideje sredstva in viri samodejno stekali na kup, se je krepko zmotil.
Uresničenje ideje pomeni torej precejšno mero altruizma.
Dobre ekipe ne moreš postaviti pod streho tako, da imaš najprej streho. Dobro ekipo je mogoče sestaviti samo od spodaj navzgor. Torej danes začeti spodaj, jutri preveriti trdnost temeljev, pojutrišnjem postaviti prvo vrsto zidakov, ogrodje, nosilne stene, ponovno preverjati, kakšno stano tudi predelati, celo odstraniti. Potem plošče, nadstropja, končno ostrešje in streho. In spet preveriti. V ekipi niso ključni zidovi, razen nosilne konstrukcije. Ključna so okna in stopnice. Torej komunikacija navzven in navznoter, predvsem poslušanje in presojanje slišanega. Stopnice morajo biti zelo široke in morajo omogočati srečevanja, tudi postanke za klepet, nikakor pa ne smejo vabiti k sprehajanju gor in dol kar-tako. Okna so za zračenje in za pogled navzven. Primerno velika, da energija ne uhaja po nepotrebnem in hkrati taka, da pomembna obzorja niso zakrita. Obzorja so ljudje, narava, sosedi, gore, reke, morje in podobno: to kar je posest, dana v zaupanje in to kar ni posest, dana torej drugim v zaupanje, ali tista, ki je dana sama sebi, brez znanega namena.
Saj razumete: temelji, zidovi, stopnice, okna, vrata, streha in vse te reči, tudi tiste zunaj, so dejansko ljudje, soidealisti, ki se v svoji soustvarjalnosti tudi gibljejo. Torej se gibljejo stopnice, okna, ostrešje. Ja kako to? Potem se vse podre? Ja. Podre se, če je zgradba ali ideja narejena trdo. Pstane in obstane pa v najdaljši možni čas v primeru, če je narejena trdno a dinamično. Sestavljanje dobrih ekip je gradnja partnerstva v partnerstvu. Partnerstvo znanja in čutenja, zgodovine in vizije, etike in nenazadnje raznilokosti same na sebi.
Edino tako lahko traja svoj vek, kolikor ji je namenjenega. In to zadostuje, ker nobena stavba ni večna, nobena ideja ni idealna. Nič hudega, če se po določenem času podre, jo preraste trava, se celo navidezno uniči. To je del njega veka kot je smrt del življenja. Življenje teče, in mi z njim. Ne velja uresničena ideja, velja napredek v idejalizmu. Nekatere ideje so pač večje in trajnejše. Le videti jih je treba.
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/pripravnistvo.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/pripravnistvo-ii.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/eu-sredstva-cez-10-let.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/dobro-jutro-eu-2014-partnerji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/ocenjevanje-napredka-v-soli.html