Narava ima čudovito lastnost, ki jo človek v svoji duhovni in družbeni evoluciji/zgodovini še ni dosegel. Narava namreč razgrajuje, in to tako, da zadaj nič ne ostane. No, v bistvu le za nas zgleda nič, v bistvu pa se vse snovi in energije pretvorijo v druge pomembne gradnike narave.
Za gradnje si je človeška družba, vsaj zahodna, omislila dokaj zapletene procedure. Namen naj bi bil urejati krajino, skrbeti za varnost uporabnikov, in nekakšen splošni nadzor nad stanjem zgrajenih objektov. Vsekakor skorajda ni investitorja, ki se ne bi teh določil vsaj nekoliko bal, oziroma imel vsaj nekaj strahu pred uradniki in uradnicami, ki ta določila izvajajo v praksi. Marsikaj se namreč da, marsikaj je mogoče doseči, če je človek potrpežljiv, nekaj vrat je mogoče odpreti tudi po politični poti, morda kdaj tudi s kuverto z ustrezno vsebino. Vsaj v nekaterih državaj je še vedno tako, pa ne tistih, na katere bi najprej pomislili.
Velik problem, ki bo v prihodnje postajal vse večji, je, da zazidalni načrti v splošnem smislu, ali gradbena dovoljenja v posamičnem smislu, nimajo že vnaprej vgrajene obveznosti ranaturacijskega dovoljenja ali rušitvenega načrta. Poglejmo stare tovarniške komplekse. Ali gradove, meščanske hiše, prazne kmečke domačije, objekte s kulturnim pomenom. Grdo. Podobno opustele žičnice. Grdo. Za nazaj ni mogoče popravljati, to vemo. Mogoče celo ne želimo, ker se nam zdi, da je to del naše kulture.No, recimo, da so tudi podrtije gradov ali samostanov, propadajoče meščanske vile s štukaturami in poslikavami, ali pa kmečki domovi s kakšno sončno uro, nekakšna dediščina - kljub propadanju in očitnemu koncu.
Amapak, če danes pogledamo nedavno poceni zgrajene blagovnice, se bomo gotovo zamislili. To je namreč grdo. Ali celi kompleksi tovarn. So še iz prejšnjih časov. Grdo.
Kaj storiti, da bi vendarle imeli tovarne, trgovine, gradove, stavbe, žičnice, ceste ... in da bi po koncu njihovega delovanja, ali ob bankrotu podjetja, vseeno lahko dosegli prvotno stanje. Saj bo narava vse pokrila, to je jasno. V nekaj stoletjih. Ampak mi, ljudje, zaradi sebe in svojega pokvarjenega estetskega občutka, bi morali uvesti vsaj vnaprejšnje procedure razgradnje, vrnitve v naravo, kroženja.
Kje bi dobili sredstva? Davkoplačevalci nikakor! To bi moral biti (stimulativni) riziko investitorja. Pri slabem in poceni poslovnem načrtu, bi bila vnaprej deponirana vsota denarja za razgradnjo primerno večja. Pri nizkem riziku pač manjša. Tisti, ki pa dobro načrtujejo svoj posel, pa zaradi globalnega trga danes verjetno nimajo skoraj nobene možnosti propada. Torej, jih ta igra ne zadeva. Nekaj je k sreči tudi takšnih.