V času krize se običajno poveča tudi duhovna lakota. Ljudje si želijo vsaj malo drugačnosti, vsaj nekaj sproščenega, življenjskega, nekajk, kar bo mimo vsakodnevnega vrvenja in napetosti, brez pretresov in čustvenih napetosti, morda celo v obrat: v zmanjšanje vseh tegob, ki si jih je Zahodni človek nakopal v času, ki mu reče razvoj.
Zahodnoa družba sicer temelji na sredozemski intelektualni in etični osnovi, predvsem starogrški filozofiji in judokrščanstvu. A prav zanimivo, da o grških modrecih vemo prav strahotno malo, da jih tako rekoč sovražimo, ker smo se njih morali morda učiti v kakšni gimnaziji. Podobno nam je neugodno ob krščanstvu, ki se ga sicer z etičnega stališča povprečno kar zavedamo, v praksi pa bi mu najraje ubežali. Celo deklarirani kristjani pogosto, ali pa še bolj kot drugi, skušajo svoje sicer lepe tradicionalne navade skrivati, institucionalni del religij pa nekako ne zmore intelektualne in čustvene dorastlosti sedanjemu svetu, še manj pa preprostosti in odprtosti za izvorni etični in verski nauk.
Prav nič ni torej čudno, da ob tej lakoti in tej relativno slabi ponudbi, mnogi posegajo po drugačnosti, predvsem po Vzhodu. Od tam naj bi prihajala rešitev, zdravje na duši in na telesu, dolgo življenje, morda celo blaginja. Nekatere tako imenovne konservativne ali tradcionalistične skupine v zahodnji družbitemu krčevito nasportuje, vendar brez večjega uspeha.
Dilema obeh, iskalcev, ki se v vzhodnih duhovnostih kot-da najdejo in tistih, ki radikalno nasprotujejo vplivom drugih (pod)civilizacij, je verjetno v neločevanju metode od vsebine. Namreč, kdor je vsaj malo pogledal na globljo raven, je brez dvoma spoznal, da je človeštvo v globini zelo zelo enotno, in da so različne le metode. Če potem izpostavljaš metode, ne gre drugače: nasprotovanja se takoj pojavijo. Če greš v globine, je metoda nepomembna.
Pomembna pa je razlika, ki jo mnogi zaradi nejasnosti ločevanja med vsebino in metodo spregledajo ali celo namerno prikrijejo. Gre za humano ekologijo. Človek namreč ni sam, ampak ima soljudi, in to v prostorskem in časovnem smislu. Tako so zahodne metode na Zahodu prizkušene. Vzhodne metode so na vzhodu preizkušene. Ne glede na metodološke odklone, ki so govoto bili, in so celo začasno vplivali na vsebine, se duhovna linija - ta pa je nekoliko drugačna na Vzhodu kot pri nas - drži in vedno znova osredinja.
Če zgleda še bolj nenavadno, ustaljeni vzorci, kakovosten in skozi generacije preizkušen etični in življenjski sistem je bolj zanesljiv, kot preizkušenje nečesa od zunaj, nekaj kar te pravzaprav odmakne od vsebine, jemlje enrgijo za bistvo, ker moraš metodo šele razviti ali vsaj nekako presaditi v domače kraje.
Verjetno ste opazili, kako soljudje z Vzhoda intenzivno prevzemajo navade Zahoda.