Saj vem, da se mnogi trudijo, trudite. Če drugače ne, se izobražujete o invazivnih vrstah rastlin in živali, ki vse bolj preraščajo človekovo okolje, se z zgražanjem peljete po avtocesti ali obupom skušate prodreti do kakšnega vodotoka ali jezerca. Z zadovoljstvom tudi preberete članek o tem, da tam neki nevladniki kljub vsem težavam še vedno mislijo na neokrnjeno naravo, nenazadnje, morda se celo udeležite sobotnega puljenja (?) japonskega dresnika in v strahu pred rdečico na otrokovi koži odstranite ambrozijo ob sosednji ograji otroškega igrišča.
Povsem razumem, da se invazivke širijo same, in da to že ime pove. Vsekakor poskušam razumeti tudi zakonitosti narave, ki pač deluje po svoje, in v evolucijskem teku življenjski prostor nekaterih vrst uspešnejše, druge manj širi po Zemlji sem ter tja. In, da se nam, mislečim ljudem morda le zdi, da zeleno pač ni vedno zeleno.
Nikakor pa ne razumem, da s(m)o naravovarstveniki dovolili onesnaževalcem, pri rastlinah predvsem gradbenikom, da so si po svoje razložili besedo invazivke in v tem duhu tudi delujejo. Namreč, invazivnost rastlin (in tudi živali) je postal izgovor, da ni treba nič narediti pri izvoru, da ni potrebno zemljine prečistiti, da nima pomena paziti, kaj in kam odložiš odpadni gradbeni ali podoben material. "Saj se nič ne da," je tipičen odgovor, saj so tako "zelo invazivne", da niti moj bager ne pomaga. Nasproti jim prihajajo še aktivisti, ki rastline ali školjke ali karkoli, občasno organizirajo odstranjujejo. "Hvala," ena skrb manj. "Še sendvič boste dobili brezplačno."
Morda je tudi sendvič invazivka. Sploh, če ga sponzorira cestno podjetje.