Kadar govorimo o človeku v družbi, se večinoma pogovarjamo o pravicah in dolžnostih. Na teh dveh polih se lomita morala in pravo, o tem se pogovarjamo pri vzgoji in drugih družbenih dejavnostih, konec koncev celo pri vsakodnevnih gospodinjskih opravilih.
Vprašanje je, če je bilo tako tudi v zgodovini, v drugačnih družbenih sistemih. Na primer v starogrški demokraciji je bilo povsem jasno, da sužnji niso del človeštva, da kratkomalo niso ljudje in posledično potem nimajo prav nobenih pravic, in tudi nobenih osebnih dolžnosti. Podobno v fevdalizmu in njegovih naslednikih. Vedno se je sicer vedelo, kaj je pravica in kaj je dolžnost, hkrati pa se ni vedelo, za kateri okvir te kategorije veljajo. Enostavno, to vedenje je izpadlo iz človeškega uma. Tudi tako imenovani podrejeni družbeni razredi se s tem niso ukvarjali.
Pravice so danes zelo popularne. Imajo jih dijaki nad učitelji, učitelji nad dijaki; manjšine nad večino in večine nad manjšinami; prav tako nadrejeni nad podrejenimi in podrejeni nad nadrejenimi. Skratka pravice obstajajo za osrednje in obrobne, za revne in manj revne, za prikrito ali odkrito nasilne ali nenasilne. Tu o ozaveščenostini več nobenega dvoma. Imamo tudi druge pravice, do ozemlja, da jezika, do naravnih bogastev ... oziroma, lastimo si jih.
Tisti pa, ki so bolje ozaveščeni od zgornjih ozaveščenih, marsikaj vedo tudi o dolžnostih. Najprej o dolžnostih drugih, se pa najde tudi marsikdo, ki se globoko zaveda svojih dolžnosti na tem svetu, dolžnosti do soljudi in dolžnosti do vsega ostalega. Zdi se celo, da je takih vse več.
Vendar se kategorije tu ne kočajo, kot si večina misli. Obstaja namreč vsaj ena izjemno pomembna kategorija, ki je močno odvisna od posebnosti, ki nam je v naravi znana le pri človeku od svobodne volje. Gre za možnosti. Torej, za neko dejanje ali za neko dobrino ali opravilo ne le, da imam pravico ali dolžnost, ampak imam predvsem možnost. Torej možnost, da nekaj pozitivnega naredim, čeprav nimam pravice, niti dolžnosti. Prav tako imam možnost, da nekaj slabega povzročim ali nekomu škodujem. Tu gre za nekaj bistveno drugačnega: pravice in dolžnosti nam še kar večinoma določa družba, kultura oziroma okolica. Možnosti izbiramo sami. In tu je točka učlovečenja, tu se človek razlikuje od ostalih znanih zemeljskih živih bitij, tu je svobodna volja, ki je več kot pravica in dolžnost, svobodna volja, ki sem jaz sam, in zanjo v celoti odgovoren.
Nekako v oddaljenosti se kaže, da sta pravica in dolžnosti bistveno manj človeški (človekovi), kot je svobodna volja za misli, besede in dejanja, ki smo jih v svobodni volji zmožni.