Nikar pridig, ne poučevanja, če manj prenašanja puhlic iz raznih priročnikov, ki jih tako prehitro in posplošeno in tudi kar nepreizkušeno prenašamo v svoje vzgojne metode. Otrok je vendar vsak svoj, neponovljiv, unikat.
Je pač tako, da kot vzgojitelj lahko daš le tisto, kar imaš danes, in ne tistega, kar boš imel jutri. Zato ne glej v priročnik, kako boš rešil sedanjo težavo, ampak v priročnik glej, kako boš reševal težave v prihodnje. Današnje so verjetno za otroka že mimo - pogosto jih hitreje rešujejo sami kot s pomočjo naše neizkušenosti.
Bistveno je, da daš orodje, da daš pripomoček, s katerim si bo otrok ali vzgojenec v življenju potem sam pomagal, sam ustvarjal, sam napredoval, sam premagal težavo, ali sam nasprotoval, tudi meni, ki sem danes še vzgojitelj, jutri bom moral postati partner.
In kaj so to, pripomočki? Lahko je dober zgled, lahko je način dela, lahko svetovni nazor ali mantra, lahko je pristop do vsakdana, lahko tudi stvari, na primer starosti primerna igrala, knjige, tudi koncert ali slikarska razstava; ali košarkaška tekma; predvsem je pripomoček lahko njegovo ali njeno lastno učenje, njen trud, njena samoiniciativnost, uspeh in neuspeh, smeh in solze. Skratka vse, kar imamo in za kar se trudimo, kar smo doživeli in morda sami preizkusili, kar nas je in nas še veseli ali žalosti.
Predvsem torej orodja, s katerimi si bo otrok vzpostavil svoj svet, in ne naš svet, in se bo smel in zmogel nekoč tudi odtrgati od vzgojiteljev.