Nasprotja so ena od najbolj običajnih pojavov v družbi. V bistvu se zelo redko najdeta dva človeka, ki bi se do vseh rečí lahko izrekla na enak način in z enako podlago. To je pravzaprav čar družbe, vendar le, če premoreš neko drugo vrlino, ki nasprotje kot pojav spozna za čar in mu predvsem ne pripiše lastnosti prekletstva.
Mnogi v družbenih razlikah vidijo prekletstvo, še več pa je takšnih, ki iz povsem drugačnih razlogov, dobesedno nedružbenih, celo protidružbenih, izključujoče poudarjajo slabost različnosti in nasprotij. Družbo narediti bolj bolno, kot sicer je (družba je sicer popolnoma enako bolna kot zdrava), pomeni duhovno izkoriščati soljudi za neke, pogosto sebične in še dodatno izključujoče cilje. Morda ekonomske, politične, morda celo osebno bolestne in psihopatske.
Marsikje po svetu je opaziti, da ljudje na različnih izobrazbenih, svetovnonazorskih, političnih, filozofskih in drugih ravneh pogosto organizirajo debatne krožke, kjer se spopadajo. Spopadajo.
Krožki imajo sicer moderatorja, ki pa ni nikoli izzivalec, niti razsodnik. (Za razliko na primer od nekaterih naših medijskih spopadov, ki skušajo sicer posnemati te debatne krožke, pa se le izkaže, da gre za prikrito ekonomijo medijske hiše, in se tudi njihov moderator vedno kaže kot najpametnejši, ker je pač njegov cilj najbolj jasno definiran.) Tam je moderator vedno spremljevalec debate kor nekakšen tehnik brez vsake tendencioznosti. Takšni debatni krožki tudi niso medijsko pokriti, ker ni namen, da se kdo medijsko uveljavlja, ampak je namen razčiščevati nesoglasja. Razčiščevati torej in približevati se v tistih točkah, kjer je to mogoče in smiselno, hkrati pa eden drugemu priznati, da lahko mnenja in trditve ostanejo diametralno nasprotna. Jasno je torej že pred začetkom, da so stališča in mnenja v sedanjem trenutku sicer nasprotna, kar pa ne pomeni, da se ne bodo nekoč približala ali še bolj oddaljila. Ampak to je del sistema, in zaradi tega se nasprotovanja v sedanjem trenutku ne premaknejo v na primer neokusno obmetavanje.
Debatni krožki, v nekaterih primerih so tudi v obliki t.i. delavnic, so lahko zelo naporni. A nikoli zaradi metodologije oziroma pristopa ali zaradi morebitnih medijskih pritiskov. Vedno zaradi vsebine. Med seboj se lahko prepiramo tako hudo, da ljudi postane strah. In pogum je ptoreben za argument, ne za ustrezajoč nastop ali izpad. Strah je namreč prav tako vedno zaradi vsebine. Vedno zagovarjam trditve, vedno moram skrbeti, da za vsebinami stojim, da ima podana informacija podlago v argumentih, v podatkih, včasih, a to vedno redkeje, v avtoritetah, dogovorih ali dogmah.
V debatnih krožkih, ki jih pri nas skorajda ni zaslediti, ker se bodisi odlično skrivajo v ozkih krogih, ali pa so res zelo redki, si ljudje namesto drug drugemu nasproti stojimo in se gibljemo drug z drugim naproti. Resnici seveda. V bistvu vedno tisti resnici, za katero vemo, ki je neulovljiva, a ji to niti približno ne zmanjša resničnosti, še manj pa ne zmanjša naše odločenosti in poguma, da jo zasledujemo.
Dialektika torej, dia lectica.