Kakovost je pojem, s katerim imamo pogosto opravka posebej na področjih ekonomije in družbenih dejavnosti. Na pošteni poti do uspešnosti se kakovost pojavlja že v idejah, potem v načrtih in ocenah tveganja, kasneje pri sami izvedbi in preverjanju rezultatov. Kakovost je sicer za nekatera bolj splošna in pogosta področja splošno znana, zdi pa se, da na inovativnih področjih ni tako zelo jasno, kaj naj bi bilo kakovostno. Zdi se, da na koncu kakovost vedno ocenjujejo stranke, odjemalci, potrošniki.
To je sicer lahko res, vendar se ta pristop v portošniški ali neozaveščeni družbi pogosto izjalovi: za kakovost namreč proglasimo tisto, kar je demokratično, ali celo tisto, kar je večini všečno.
Nujen del kakovosti so zato standardi. Iz javnosti so nam znani uradni, državni ali mednarodni, poznamo kratice ISO, ASCII, DIN, SIST, JUS in podobno, iz katerih lahko izhajajo tudi certifikati ali podobne oblike družbenega priznavanja kakovosti. Lahko so tudi moralni, in nenapisani.
Vendar obstaja velika nevarnost, da standarde zamenjamo z normami. V čem je razlika? Proenostavljeno rečeno, standard je v bistvu nekaj na videz neživljenjskega a vsebinskega, norma pa se prilagaja razmeram stanja in ne vsebini. Standard se dolgoročno postavlja s strani uporabnikov, norma kratkoročno s strani izvajalca.
Primer šolstva. Zdi se, da merila za napredovanje v srednjih šolah niso več vsebine, ki jih mora dijakinja ali dijak obvladati, ampak možnosti šole. Glavarina torej. Šola v bistvu ne more ukiniti same sebe, zato standarde zamenja z normami, ki niso vezani na znanje vsebin, in ki veljajo znotraj sistema posamezne šole. Potem s spretnimi, pogosto komunikacijskimi manevri navidezno uskladi standarde z normami - in rezultat je na dlani: uspešnost. Ker je manever zelo uspešen, in se po enakem principu prenese še na visoko šolstvo, imamo rezultate uspešnosti znane: tudi univerze in druge podobne ustanove so raje uspešne, kot da bi producirale uspešne diplomante. Če se celoten sistem vrti še v nekem jezikovno zaprtem sistemu manjšega naroda, je nevarnost menjave standardov z normami lahko usodno.
Standarde dejansko mora postavljati prihodnost in ne sedanjost. Ključne so vizije razvoja in potrebe pri uporabi tistih vsebin - na primer znanja. Torej, ni pomembna uspešnost šolskega sistema samega na sebi, ampak uspešnost družbe, gospodarstva in negospodarstva.
Podobno je v politiki. Ob zaprtosti neke države same vase, se standardi pogosto radi spremenijo v norme. Samooklicana politična uspešnost, ki je norma, pa potem ne prinese rezultatov, za katere je politika namenjena, torej učinkovitosti in uspešnosti družbe, kar pa je danes v zahodnem svetu standard.