Mnenje. Kaj menite o mnenju? Sploh kaj menite, ali pustite drugim, da za vas menijo?
V pravnem sistemu sistem mnenj ne bi smel obstajati. Nič ni narobe z mnenjem in nič ni narobe s pravom oziroma zakonodajo. Vendar se prav(il)o in mnenje izključujeta. Razlika med pravom in mnenjem je predvsem smernost. Mnenje je vedno enosmerno. Pravo je na podlagi družbenega dialoga večsmerno in večplastno. Ni popolno, vendar mora biti zadosti odprto, da ima rešitve tudi v primerih, ki zaradi dinamike življenja (še) niso dobesedno dorečeni. Ta odprtost ni anarhična liberalnost, ampak svobodna etična načelnost, iz katere pravo pravzaprav izhaja.
V slovenski javnosti se zdi, da ne potrebujemo prava. Namreč, upoštevamo ga morda le pri majhnih in diskreditiranih ljudeh. Vsak velik lahko ubija, psihično, z maltretiranjem, s tajnimi grožnjami. Vsak velik lahko krade, formalno legalno. Vsak velik lahko zganja karkoli si zaželi, saj ima v adresarju telefonske številke tistega, ki mu lahko pomaga - pravzaprav je pomoč obojestranska.
V slovenski javnosti (in po mnogih drugih državah t.i. demokracije zahodnega tipa) se celo zdi, da ravno ob ključnih dogodkih demokracije pravo ne velja. Na primer volitve. Na primer ločitev sodstva od politike. Na primer pacientove pravice in polprivatnost zavarovalnic....
Mar ni čudno, da prav v vseh primerih, ko se nekaj ključnega v javnosti zgodi, ugotovimo, da je tisto področje pravno neurejeno. In posežemo po mnenjih. Še huje: potem se ravnamo po mnenjih.
Dejansko vsak na novo sprejet zakon področja ne ureja več, ampak etiko tistega področja zamenja s pravom, hkrati pa se zaveda, da zakon ne more urejati vsega in to pomeni, da bo na izvršilni stopnji potrebno poiskati mnenje. Mnenje že imanentno vgradimo v zakonodajo, namesto ta bi vgradili etiko..
Potem pa pravniki namesto razlage zakonodaje razlagajo etiko.
Dejansko smo že davno ukinili pravo.