Laž je verjetno ena najbolj zapletenih lastnosti človekove komunikacije s soljudmi. Tudi paradoksalna. Če na primer primerjamo stavka "Vse, kar rečem, je laž" in "Vse, kar rečem, je resnica", ne vemo ali smo mislili/povedali različno. Hudo je, da v vsakdanje tekočem času laži sploh ne opazimo. Predvsem ne svoje, pa tudi okolica nas uspava s serviranjem v navidezno resnico ovitimi lažmi.
Nekaterim se zdi, da je laž nujno potrebna, da brez nje ni mogoče (pre)živeti. Zdi se jim, da jih bodo soljudje uničili, če bodo govorili in razkrivali tisto, kar je res. Lahko je prav nevarno, saj je resnica pogosto boleča. Tudi molk je neke vrste laž, če ne ena najhujših oblik. A molk je lahko tudi dejanje resnice, ki sam po sebi govori glasneje od besed.
Včasih se posameznik odloči, da ne bo več lagal. Torej, da bo govoril resnico. A takšne odločitve so spet vprašljive, saj se lahko - in kako pogosto! - ob tem lažemo sami sebi. Najpogosteje pa ob tem naredimo drobno napako, da odločitev sprejmemo v neprimernem času, ko smo na primer v krizi, ko nam gre za nohte, ko imamo težave sami s seboj in z okolico.
Morda je najboljša pot stran od laži, da dopustimo, da se laž v nas dogaja, da jo spoznamo, da jo razkrivamo in prodiramo v njeno bistvo. Potem, morda, sama preneha. Ni več potrebna.
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/odlocitve-v-kriznem-casu-poskus.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/01/slucajnost-ciljev-v-pop-druzbi.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/02/razcepljenost-in-uravnotezenost-cloveka.html