Danes človek ne more z besedo več prepričati nikogar. Niti s tehtno ne, in niti ne z avtoriteto, ki jo morda ima, in je mogoče celo življenjsko resnična. Vsaka misel se dobesedno izgubi v množici drugih misli. Misli pa frčijo po svetu sem ter tja in lahko jih loviš, lahko pa tudi ne.
Vendar to nikakor ne pomeni, da pisanje in izražanje nima pomena ali smisla. Še kako ga ima!
Pisanje in drugo izražanje misli je namreč
treba doumeti drugače. Danes ne gre več za avtorstvo in ne več za pisanje. Gre za poli-avtorstvo in poli-pisanje. Gre za poli-avtoriteto. Vse napisano velja, vse povedano ima nek pomen, neko resnico, lahko ga ima celo laž, ki spotoma razkriva ozadje iz resnice. Torej pišem in govorim, moram pisati, če to poklicanost čutim v sebi. A
se hkrati zavedam, da je izraženo zgolj delček pisanja vseh pišočoh,
samo drobec v mozaiku. Pri tem ne gre za nasprotovanja moje resnice resnici nekoga drugega,
niti ne gre za hotenje po doseganju nekega cilja v obliki nekih besed.
Razpršenost v mozaiku izraženega na videz zmanjšuje odgovornost posameznika, saj ga drugi lahko takoj popravi in se nekako uravnata. A ne gre za to. Tu ne gre za nobeno bitko, za nobeno konkurenco. Gre samo za BITI. Jaz SEM, ti SI, on JE, ki se na koncu sestavijo v mi SMO. Odgovornost za napisano zato za posameznika ni nič manjša.
Gre preprosto za prenos resnice kot jo čutim in doumevam, ki torej JE, in ki jo v besedah lahko osmišljam svojim bližnjim in daljnim bralcem.
Hvala.