Najbolj težavna značilnost, ki se oblikuje v družbi v času krize je ta, da prepusti nekemu posamezniku (ali majhni skupini), da dela, da govori, da načrtuje, da se trudi. Ostali so (smo) tiho in čakamo. Tišina, ki naj bi bila v smislu "smo modro tiho", ni prav nič modra, ampak čista laž, ki temelji na nezmožnosti priznanja nesposobnosti in zavisti. Modro čakanje, ki naj bi bila preudarnost, je prav tako daleč od te vrline, ki se pogosto zakrije v neprestano govorjenje o dobrih namenih.
Tisti posameznik, ki se trudi in dela, je na koncu tudi žrtev, saj je edini delal in je torej sploh edini lahko delal očitne napake, na katere seveda vsi drugi oprezamo ves čas in mu jih na koncu vsi z gromozansko modrostjo očitamo.
To značilnost je mogoče slediti skozi vso zgodovino človeštva. Zdi se, da je celo demokracija, ki jo danes opevamo kot vrhunec razvoja družbenih odnosov, in torej tisto pravo, končno stopnjo razvoja družbe, zgolj ena od oblik laži v smislu "smo modro tiho". Glasnost si namreč samo-omejimo na dobre namene.
Zgodovina sicer ne beleži rezutatov tistih, ki so (smo) modro tiho in preudarno čakajo/mo.
http://idejalist.blogspot.com/2013/08/altruizem-in-egoizem.html