Ljudlje smo na novice različno dovzetni. Običajno se bistveno bolj ukvarjamo s slabimi novicami kot z dobrimi. Mnogi poskusi izdajanja časopisov, ki bi svetu prinašali zgolj in samo dobre novice, in s tem svet delale lepši, so propadli. Zdi se, kot bi ljudje ne marali dobrega - oziroma, da za dobro nismo pripravljeni plačati.
Pojav dobrih (bonus) in slabih (malus) dogodkov, oziroma človeške dovzetnosti zanje, je zelo opazen na področju varstva narave in okolja. Na lepote narave (bonus) se sicer ozremo, a zanje nismo pripravljeni prav dosti storiti. Če drugi hvalijo lepoto ali posebnosti naravne raznolikosti, se nam zdi v redu, ampak, kaj bi s tem... Če inštitucije skušajo ljudi ozavestiti o pomenu narave, kroženja snovi in naravnega ravnovesja, se sicer strinjamo, a najprej je treba jesti, imeti hišo, cesto, tovarno ... Tudi razlike med nami se hitro pojavijo: meni je lepo to, tebi nekaj drugega; enemu znanstveniku so pomembne te vrste, drugemu druge; en filozof razmišlja bolj globoko, drugi išče kompromise v nekakšni politični ekologiji. Skratka mnenj je nešteto.
Po drugi strani, pa je dovzetnost do naše ogroženosti s strani narave bistveno večja. Če kdo govori o katastrofi, se bistveno hitreje poenotimo. Celo napovedi katastrof, ki morda sploh niso realne, ampak le kampanija določene osebe ali politične struje, nam dajo misliti, še več, kar prizemljijo nas, in hočemo takojšnje ukrepanje odgovornih - in celo sami se bolj potrudimo.
Zdi se, da je v zadnjem času dovzetnost ljudi za malus v močnem porastu. Malus zato mnogi poimenujejo kar realnost in s tem realnost narave, ki je seveda bistveno širša, ozko omejijo na človeka. To delajo celo mnoge organizacije, ki sebe proglašajo za naravovarstvene.