Odkar je Charles Darwin s svojim pronicljivim razumom združil dotedanje vedenje o naravi v hipoteze o evoluciji, se je znanost o živi naravi korenito spremenila. Dinamika je postala dejstvo ne le v sedanjem trenutku, ki ga neposredno doživljamo, ampak tudi za preteklost - bodisi za tisto, ki se je spomnimo, ali tisto, ki jo pomni človeštvo, ali celo tisto, ki je zapisana v okamenelih ostankih. Ne glede na podrobnosti Darwinovega nauka, ki jih večina ljudi žal ne pozna in celo mariskatera stroka zgolj nerazumljivo opleta z darwinističnimi metodami, ostaja destvo spoznanja, da se vse živo razvija.
Ljudem pa v vsakdanje mišljenje še ni prišlo, da pretekli razvoj in sedanja dinamika jasno nakazujeta, da razvoja ni konec. To preprosto pomeni nekaj: pokončni človek, ki po dosedanjem umevanju biologije in genetike obstaja okrog 1 milijon let, ima še popolnoma odprte možnosti za nadaljni razvoj.
V biološkem smislu ni z današnjim človekom nič narobe. Tudi z družbo ni nič narobe: pač ena od vrst, ki je razvila nekaj inovativnih odnosov. Da je narobe, da je družba "zašla" in podobno - to si le domišljamo, verjetno zato, da bi se izognili kakšni odgovornosti, torej svoji vlogi v naravi...
Imamo pa srečo. Evolucija dela za nas. Kot za vsa druga bitja. Pravzaprav smo vsi mi evolucija.
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/imamo-sreco-narava-ne-varuje-cloveka.html