Ste kdaj doživeli, da vas je kdo prijazno nekam povabil, prijazno nagovoril, začel pogovor s spodbudnimi besedami? ... Potem pa vam neposredno povedal v obraz stvari, ki vam niso bile ljube? Poklicni komunikatorji take metode zelo dobro poznajo, njihovi klienti pa jih s pridom uporabljajo. Splošno so sprejete tudi v javnosti in diplomaciji, saj sodijo v kategorijo "prijaznosti" do sogovornika, ki je enakega ranga ali podrejen, in v kategorijo večje možnosti uspeh pri komunikaciji z nadrejenim. V mnogih primerih se za tak "prijazen" uvod izvede v obliki dejanj, na primer okusnega kosila, izleta, drobnega darila ali romantičnega zapeljevanja. Izkaže se,
da avtorji uporabljajo metodo atraktorja, torej z neko besedo, sliko ali dejanjem pritegnejo pozornost, potem pa se jim v besedilu sam smisel obrne ravno v nasprotno smer. S tem avtor običajno pokaže nepoznavanje problema, ki ga napoveduje, veliko bolj pogosto to stori zato, ker morda nenamerno hoče nekaj povedati, pa mu neke lepobesedne vrednote pridejo ravno prav. Najbolj pogosto pa gre preprosto za to, da so članki ali govori, ki jih mora nekdo pripraviti, enostavo naročeni - in to naročeni napačni osebi. Ker se tista oseba iz samovšečnih razlogov ne odpove pripravi članka, ker pač ne ve zadosti, raje uporabi retorični obrat. Mnogi se na tako obliko komuniciranja navadijo in so jim stalni retorični obrati sogovornika ali pisca nekaj povsem običajnega.
Vsakodnevno kramljanje o etiki, tudi o naravovarstveni etiki, je v zadnjem času polno retoričnih obratov. Avtor začne z viokoletečimi stavki o nekih vrednotah, ki naj bi jih obravnaval, na primer o odpravi revščine, pravičnemu plačilu za delo, zdravemu odnosu do smrti in trpljenja, ipd. Pri etiki okolja in naravovarstveni etiki se mnogi članki začnejo z besedmi: "narava" (neredko tudi "Narava"), življenjski prostor, stvarstvo, Mati Zemlja ..., ... Prispevek se nadaljuje s konkretnimi primeri, zaključi pa v svojem nasprotju. Na koncu je slutiti, če ne že kar trdno vemo, da je avtor hotel povedati, da je sicer slišal za etiko in za ustrezno delovanje, in da ve, da to morda obstaja, in da se celo zaveda, da bi bil morda tudi on sposoben kaj takšnega, dobrega, narediti. AMPAK v središču sveta sem pa vedno jaz. JAZ. In od tega ne odstopam!
Retorični obrat je v bistvu nasproten. Takim "etikom" je središče vedno JAZ. Ko pišejo članek, se le za trenutek, morda spet le zaradi samopoveličeanja, na začetku nekoliko nasmehnejo, nekoliko uporabijo besedo ali dejanje, s katerim bralca ali poslušalca pritegnejo.
Vnaprejšnja prijaznost je vprašljiva vrlina.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/dvojnost-smeha.html