Večina tradicionalnih religij, ki danes obstajajo na svetu, uči o nekem ali nekakšnem življenju po smrti. Evropska civilizacija, ki temelji na judokrščanski verski tradiciji, prostor oziroma čas po smrti imenuje nebesa. Poučevalci verskih vsebin znajo marsikaj povedati o nebesih, kako je tam in tam, v svetih spisih navedeno tako in tako. Kakorkoli, naj povedo,
kar mislijo. Dejstvo je gotovo, da prav nihče od nas ne more trditi, da glede smrti ostaja ravnodušen.
Morda je posmrtno življenje, če obstaja, ena čisto preprosta stvar: duhovno nadaljevanje sedanjega življenja. Če je človek navdušen pevec ali športnik ali znanstvenik, bo verjetno tudi v nebesih z največjim veseljem delal prav to, kar je njegovo bistvo, torej prav to, kar je v sebi resnično spoznal že "na tem svetu".
Torej, če se človek v svoji notranjosti v veselju trudi za resnico, ne glede na še tako hude objektivne okoliščine, bodo njegova nebesa tudi tam tako zgledala - morda bo "objektivnost" resnična, ker bo vsak samo in točno tisto, kar je.
Če pa je človek že na tem svetu živel pekel, ki si ga je sam povzročal (in mnogi si ga ...), verjetno "na drugem svetu" ne bo mogel živeti drugače kot pekel. Tak lahko samo upa, da obstaja še kakšna milostna pot, ki ga morda pripelje do resnice (=miru) v njegovi notranjosti. Danes, ali vsaj "na drugem svetu".
Nebesa ali pekel sta pravzaprav veliko bolj danes, "na tem svetu", kot na "onem". Mar ne?
http://idejalist.blogspot.com/2012/12/nebesa.html