Dolgoročno človek težko koga pretenta, da dela, če pa nič ne dela. Namreč, rezultatov ni. Lahko se še bolj trudi s tako imenovanim piarom, torej promocijo in olepšavanjem razmer - če ni pač ni.
Fiktivno delo, fiktivni rezultati. Laž na laž. V družbi, v politiki, celo med bližnjimi sodelavci, ja, celo človek samemu sebi.
Včasih se zazdi, da se obrne na bolje, da tu in tam kdo reče bobu bob, krivici krivica, nedelu nedelo, laži pa laž. A se najde nasprotnik, ki mu je očitno v interesu, da lažniva družba ostane. Najpogosteje se tak nasprotnik ne pokaže z gorjačo in palico, ampak
z olikano besedami češ, da je oni, ki razkrije resnico, skrajno neprijazen, neprimernega obnašanja, nesocialen in nekulturen - skratka ni za to družbo.
To je pravzaprav res. Tak človek ni za v tako družbo. Vendar se moramo vprašati, ali je vljudnost in prijaznost potrebna v odnosu do laži, tatvin, nedela, krivičnega delovanja, namernega povzročanja trpljenja, vzdrževanja nepravičnih medčloveških odnosov, in kar je še takšnega?
Lažnivi posameznik morda preživi lažje kot tisti, ki se trudi za resnico. Problem lažnive družbe pa je drugačen: ni konkurenčna in je že stopila na pot propada.
http://idejalist.blogspot.com/2013/08/lazi-in-odlocitev-za-resnico.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/02/razcepljenost-in-uravnotezenost-cloveka.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/12/trinajsta-slika-sempadlapostopnicah.html