20. feb. 2013

Razcepljenost in uravnoteženost človeka in družbe

Zdi se, da je vzrok za mnoge človekove težave notranja razcepljenost človeka. Povsem jasno je, da ne obstaja popoln uspeh in niti popoln neuspeh. Vedno sta v človeku vsaj dva pola, dve razpoloženji, dve stanji duha; in ti stanji v notranjem duhovnem prostoru in času stalno
nekako nihata, enkrat na eno, enkrat na drugo, spet drugič narazen in potem spet skupaj.
Saj poznamo: gre za pogled na neko stvar, mnenje o sebi, nihanje počutja in podobno.

Večina ljudi se zaveda pomembnost uravnoteženja, notranjega miru, miru s samim sabo. Če to ne gre, lahko - ali pa celo vedno - pridejo bolezni, takšne ali drugačne.



Podobno v družbi; ni črno-belo, in je tudi dinamično; vznesenost in takoj potrtost, gospodarska rast in recesija, uspeh in kriza, blaginja in revščina - vse gibajoče se v prostoru in času.
Družbena zavest, podobno kot človekova notranja, teži k uravnoteženju. V družbi je jasno, da se preveč "dobrega" prehitro izkaže za laž, in da preveč "slabega" samodejno rojeva upor.


Razcepljenost je odnos, ali bolje odsotnost odnosa med dvema ali več stanji znotraj človeka ali znotraj družbe. Ta odnos je dinamičen, vendar je mogoče slutiti nekakšen srednji ali najpogostejši položaj.

Pot do notranjega miru bi bila enostavnejša, če bi dosedanje metode in prizadevanja za uravnoteženje, ki so temeljile na obravavi in reševanju posameznih stanj, nadgradili z obravnavo odnosa samega, torej tiste dinamike, ki je vmes med stanji.