1. feb. 2013

Vztrajnost in čas

Vztrajnost je vrlina, ki verjetno zaradi svojega fizikalnega izvora odlično odseva dimenzijo časa. Zavedamo se, da so dosežki sedanjega trenutka mogoči le zaradi vztrajanja preteklih dogodkov, bodisi ponavljajočih ali sosledja različnih. Hkrati se zavedamo, da pri vztrajnosti ne obstaja nobena rezervacija za prihodnost. Ne moremo reči, da bomo vztrajali jutri – oziroma, če to že rečemo,
v bistvu vztrajamo danes, prav zdaj, ko te besede izgovorimo ali mislimo. Možno je torej vztrajati samo zdaj ali pa ne vztrajati. Gre za nesestavljivo in nerazgradljivo vrlino, ki ima pot in cilj na istem mestu, to je v tem trenutku. To je še posebej zanimivo, ker vztrajnost sicer daje vtis stalnosti in dolgotrajnosti, ali celo izjemne porabe notranje energije. Pa morda temu ni čisto tako. Vztrajnost je očitno le drobna vzpodbuda, le kratek vsakokraten impulz vsakega trenutka, za katerega ne gre skoraj nič energije. Morda je mukotrpna energija, za katero nekateri mislijo, da je potrebna za vztrajnost, le posledica napačnega dojemanja, ko namesto svobode v vztrajnosti v svoji notranjosti uprizarjamo borbo proti vztrajnosti, ki je v nas vgrajena še iz časov, ko še nismo bili ljudje. Morda je vztrajnost tako globoko v nas, tako vsesplošno naravna in prvinsko življenjska, da še nismo opazili, da teče sama od sebe, in da če temu ne bi bilo tako, bi prenehali živeti.