Uravnoteženost pravic narave

Pravic narave na biološkem nivoju življenja nikoli ne povezujemo z bitji, pretežno mikroorganizmi, ki so prav tako v človekovi okolici ali celo v človeku, in mu povzročajo neugodje, bolezen ali smrt. Prav nasprotno. S pravnimi sistemi s področja zdravstva smo jih določili za sovražnike.[1] To  je pravica izključno v pomenu pravičnosti kot legalnosti. To je v bistvu jasno izražena krivica do tega dela narave.

---

[1] Ob tej temi si vrednote odnosa človeka do narave le navidezno nasprotujejo z vredotami humane bioetike in usmiljenja. V praksi si vsekakor ne moremo predstavljati, da bi se odpovedali zdravju. Vendar, pomislimo na razmerje med kurativno industrijo ali popularizacijo zdravstvenih pripomočkov na eni strani in usmerjanje ljudi k dejanskemu zdravju oziroma preventivi. Lahko ugotovimo, da je prizadevanje za uravnotežena kroženja v naravi in vnovično iskanje človekovega mesta v tem kroženju pravzaprav temeljna preventiva za ohranjanje človeka kot posameznika in vrste.

Neupoštevanje nezaznanega

Huda zmota neupoštevanja nezaznanega lahko pripelje do napačnih odločitev, ki na primer v ekonomiji lahko privede do propada podjetja, v evolucijskem razvoju pa do propada populacije. Morda je takšnih primerov, ko zadeva propade zaradi nezaznanega bistveno več kot tistih, ki svojo pot zaključijo zaradi razlogov, ki so zaznani in zaznavni. Razloge običajno iščemo v zaznavni sferi, torej imamo relativno malo možnosti, da razloge res ugotovimo in v prihodnje preprečimo podobne dogodke.

Gostota vesolja

Snov je na subatomarni ravni neverjetno redka. Razdalja med atomskim jedrom in elektronom je enormna: če bi bilo jedro vodikovega atoma veliko kot pomaranča in bi se nahajalo v Ljubljani, bi elektron v primerljivi velikosti konice bucike krožil nekje v Londonu. Vmes pa ni nobene snovi. In vendar sta ta objekta med seboj v odnosu, v zemeljskih razmerah skoraj nerazdružljivo povezana. Ta praznina, v kateri je odnosa za „1000 kilometrov”, objekta pa sta zaradi majhnosti tako rekoč neopazna, je za nas oprijemljiva.

"Skladno s predpisi"

Delamo "v skladu s predpisi", je pogost izgovor, ki že sam na sebi kaže, da se človek zaveda, da ni nujno, da je vse prav in pravično, kar je ali ni naredil, je pa v skadu z veljavnim pravom, čeprav zelo sveže dogovorjenim. Če je takšna izjava še kolikortoliko upravičena v primeru, da se oškodovana stranka lahko brani z istim ali podobnim sistemom prava, pa nastane problem, če nasprotna stranka ne uporablja tega prava, če torej uporablja ali razume na primer naravno pravo, ki je praviloma bliže vesti – ali še več, če sploh ni subjekt v nobenem pravnem procesu ali sistemu.[1]

---

[1] V pravu so mnenja glede statusa narave kot stranke v pravnih postopkih deljena. V primitivnih pravnih sistemih vsekakor ne more biti pravni subjekt. V naprednih pravnih sistemih, kjer stranko lahko zastopa zastopnik, je to načelno možno, oziroma je mogoče vzpostaviti vzporednico z načelom, da se »šibki« ne morejo braniti sami in torej sodišče izbere ali določi zagovornika. Živalske pravde so znane že iz 16. stoletja (Menabrea, 1846). Vprašljiv pa je dialog med »stranko« in zastopnikom.

Kakovostna starost

Starejšim, iz javnega življenje vse bolj umikajoči generaciji, ljudem, ki jih le ob nedeljskih jutrih srečuješ po skoraj izpraznjenih mestnih ulicah, tistim, ki se umikajo za rahlo odstrte zavese hiš, ki so jih pridobili s trudom svoje in prejšnjih generacij, posameznikom, ki v prevelikih sobanah grenijo ob želji videti svoje potomce, in še onim, ki zgolj samo še čakajo. Vsem tem, velik vprašaj.

Medicina in farmacija sta izpolnili stoletja tlečo željo po dolgem življenju. Družba z medgeneracijsko solidarnostjo omogoča bistveno bolj zanesljivo preskrbljenost kot nekdaj. Celo domovi počitka so postali vsestransko prijazni.


Si upam stopiti pred samega sebe in svojo starost uporabiti za to, čemur je namenjena? Naj se kot otrok šele na stara leta vzgajam? Naj se kot mladostnik učim in spoznavam svet? Naj skušam konkurirati srednjeletnikom v njihovi aktivnosti in ustvarjalni moči? Mar ni starost namenjena zbiranju in posredovanju izkušenj?

Zakaj toliko starejšim ljudem postane uresničena želja po dolgem življenju le obupna čakalnica? Je šibka kakovost življenja določene generacije posledica izbire napačne družbene vloge?

Kriza

Kriza. Etična, družbena, gospodarska, okoljska, kulturna. Osebna. Kriza, morda najbolj pogosto javno uporabljen izraz, zveneča enako v vseh jezikih, ki jo poznajo.

Kriza krize. Z drugo besedo: brezishodnost; slepa ulica; apatija bo­‑že‑nekako. Množica analiz, množica refleksij o napakah in verjetnih napakah preteklosti, ki so podložene pod sedanji kritični trenutek. Najbolj kritični seveda. Ustvarjanje občutka, da se strašno dela.

Posamezni predlogi rešitve, ki se morda nakazujejo, se utopijo v množici misli drugih, ki so, ali pa še pogosteje niso, niti približno usmerjene v rešitev. Nosijo le fasado, le naziv, ki zavede, le modeli iz iste v krizo vodeče zgodbe, le površinski zdi‑se‑mi brez jedra. V avtoritarnem sistemu bi monarh udaril po mizi. Religije bi postavile nove zapovedi. Socialistični sistemi bi navzdol povprečili socialo. Demokracije pa v svoji demokratičnosti ostane demokratična. Večina zmaga. Množica zmaga. Kriza krize krizo zmaguje.

Interes do narave

Če ima človek do narave interes, potem ni pravičen. Celo pravice, ki jih človek dodeli naravi ali njenim delom, so v jedru človekov interes. Vendar moramo biti pazljivi: zadovoljevanje življenjskih potreb ni interes. Tudi dejavnost znotraj bioloških tolerančnih meja ni nujno interes. Človekov interes se izraža v izkoriščanju in kopičenju na tuj račun, na račun ostale narave ali drugih ljudi.[1] To je enosmerni odnos: vzemi in zbeži, ki je enak odnosu jaz imam prav. Naravna pravičnost je blizu naravnemu pravu in vesti. Naravna pravičnost predvsem posluša in opazuje.

---

[1] Zanimivo je razmišljanje krščanskega pridigarja Janeza Zlatoustega iz 4. stoletja, ki pravi, da smo za reveže dolžni skrbeti zato, ker smo jim v bistvu dolžni vračati, kar smo jim vzeli. Misel bi lahko aplicirali na odnos človeka do narave: dolžni smo vračati to, kar smo vzeli, torej skrbeti za kroženje v naravi. To zadostuje.

Prostorske dimenzije

Morda elektroni krožijo po kroglah v več prostorskih dimenzijah in je tako imenovana obla le manifestacija posamezne krogle, ki ima tudi svojo prostornino?

Morda planeti krožijo po krogu kot ploskvi v večdimenzionalnem prostoru, in ne po krožnici, kot izpade v našem dojemanju.

Amerikanka z okencem

Amerikanka z okencem je ljudem, ki delajo s pošto, zelo znan naziv za pisemsko ovojnico, ki ima na levi ali na desni prosojno okence, skozi katero se vidi del vsebine. Namen okenca je v bistvu ta, da se skozenj vidi naslovljenec, ki je naveden v glavi dopisa. Pošto v takšnih ovojnicah dobivamo največkrat od različnih ustanov.

Posebnost teh pošt je, da je okence v več kot polovici primerov prelepljeno z nalepko, na kateri je naš naslov.

Zakaj?


Mar so imeli preveč denarja in so ga mroali zapraviti še za nalepko?
Niso znali uporabljati možnosti, ki jih nudijo pisarniški programi na računalniku? Na primer serijsko pismo, tiskanje pisemskih ovojnic ...?
So morali porabiti stare ovojnice, ki so imele okenca?

Se je zdelo okence neumno, pa so poiskali odlično rešitev, in ga prelepili z naslovom?
So kupili preveč samolepilnih nalepk, pa je škoda, ker se lepilo rado postara.
So pomotoma vložili v tiskalnik napačni kos papirja?
Se je izkazalo, da bi morda pismonoša skozi okence lahko videl še kaj drugega od vsebine?
Imajo posebno veselje lepiti nalepke?
So imeli slučajno znanca z dijakom, ki mu je prav prišlo delo prek študentskega servisa?
So morda ravno uvajali pripravnika v tajniške posle?
Je tako predpisano v poslovniku podjetja?

Je bilo treba slučajno porabiti že natisnjene nalepke?

Mar res niso mogli pogledati možnosti, ki jih nudi namizni računalnik in zložiti izdelka tako, da bi se skozi okence videl moj naslov?

JA in NE

Obstaja odločanje, ki ni relativno. Nima posebnega poimenovanja, zato mu bomo rekli "JA ali NE". Vsak moralizator bo takoj izstrelil: "Jasno, dobrim stvarem rečem ja, zlu pa reče ne." Tako učijo vse vzgoje, vsi vzgojitelji, itd. Sliši se lepo, vsi se bodo strinjali ... priden si, pridna si, tako delaj ...

A bistvo obeh tračnic, JA in NE, je nekje drugje. Bistvo je, da vsaki stvari, ki ji rečeš JA, rečeš JA; in da vsaki stvari, ki ji rečeš ne, rečeš NE prav tisti stvari. In nikoli ne narediš obratno. Na kratko: gre za osredotočenje in gre za ne-beg. In prav to sta verjetno najbolj pomembni stvari v življenju: da se na življenje kot tako osredotočimo in da od življenja samega ne bežimo (to dvoje je pravzaprav eno in isto, samo gledano z različnih strani).

Če sledim tračnici JA, je takole: Ko zjutraj vstanem, vstanem v nov dan. Ko grem zvečer spat, grem spat v noč. Kadar pa tračnici JA ne sledim, grem zvečer spat zaradi obupa nad dnevom in zjutraj vstanem zaradi naveličanosti od ležanja. Ko grem jest, grem "JA" jest tako, da se nasitim. Če grem "NE" jest, grem zato, da preženem živčnost ali dolgčas. Če se "JA" učim ali delam, delam tako,da je kaj narejeno ali da nekaj znam. Če se učim na "NE" način, bom morda dobil dobro oceno ali pohvalo nadrejenega. Ostal bom prazen.

Na drugi strani pa, če se odločim, da letos NE grem na dopust, to naredim na tračnici NE in se potem ne sekiram. Če se odločim, da NE bom študiral, ampak si poiskal službo, storim to točno tako – seveda moram moram vedeti, ZAKAJ sem naredil tako. Če se odločim, da ne bom jedel sladkarij, jih NE jem in se ne ukvarjam s tem – če je drugače, je bolj smiselno, da se enostavno odločim za JA in me to potem ne mori.

Princip JA ali NE nikakor ne pomeni, da moram določenim stvarem reči JA in drugim, točno določenim, reči NE. To bi bila morala, v mnogih praktičnih primerih pa moralizatorstvo, če ne celo igrica.

Pot "JA in NE" je pot do notranjega miru.

Ubogljivost

Ubogati je veliko bolj preprosto kot ne ubogati. Pustiti se drugim, da te vodijo, da ti narekujejo življenjske odločitve; lagodna neodgovornost! To delajo živalski mladiči in prav tako majhni otroci v polnem zaupanju do roditeljev. Če se kaj hudega zgodi otroku, se v bistvu zgodi staršu. Strokovnjaki bi najbrž rekli, da so do odraščajoče dobe starši in otroci isto duhovno bitje. Seveda, otroška ubogljivost je potrebna in koristna, predvsem pa praktična.

Ne ubogati pomeni biti odgovoren. Pomeni, da smo dali sočloveku, ki nam je nekaj ukazal, odgovor. Zato se reče od-govornost.