Če ima človek do narave interes, potem ni pravičen. Celo pravice, ki jih človek dodeli naravi ali njenim delom, so v jedru človekov interes. Vendar moramo biti pazljivi: zadovoljevanje življenjskih potreb ni interes. Tudi dejavnost znotraj bioloških tolerančnih meja ni nujno interes. Človekov interes se izraža v izkoriščanju in kopičenju na tuj račun, na račun ostale narave ali drugih ljudi.[1] To je enosmerni odnos: vzemi in zbeži, ki je enak odnosu jaz imam prav. Naravna pravičnost je blizu naravnemu pravu in vesti. Naravna pravičnost predvsem posluša in opazuje.
[1]
Zanimivo je razmišljanje krščanskega pridigarja Janeza Zlatoustega iz 4.
stoletja, ki pravi, da smo za reveže dolžni skrbeti zato, ker smo jim v bistvu
dolžni vračati, kar smo jim vzeli. Misel bi lahko aplicirali na odnos človeka
do narave: dolžni smo vračati to, kar smo vzeli, torej skrbeti za kroženje v
naravi. To zadostuje.