Filozofirati o naravi, naravovarstvu, etiki, odnosu človeka do narave in podobnih temah, je dokaj enostavno. Marsikdo to počne. Marsikdo tudi misli, da ve, kako se to počne in da mu/ji je povsem jasno, za kaj se gre. So tudi taki, ki niti ne razmišljajo veliko - vsaj javno ne - pa iz njihovih redkih besed zaznaš, da jim je za stvar, da se globoko notri te reči tudi gredo.
Velike množice pa čakajo, da se najde kdo, ki bi jim povedal, kako se zadeva iz filozofiranja pretoči v dejanja, v življenje. Torej, kako spoštovati naravo, kaj in kako delati? Kje se sploh lotiti? In še bolj konkretno: Kje se odpovedati? Kako bomo pa potem, ko tega-in-tega ne bo? In kam bomo to, čemur smo se odpovedali, dali? Mar bi bilo res bolje nazaj živet v jame? Ali res preveč onesnažujem? Sem res kriv, kriva? Je človek res zlo za ta svet?
Žal recepta ni. Bistvo človekovega odnosa do narave v vsej širini je namreč dinamično. Tako dinamično, kot je narava sama, katere del je tudi v tem primeru človek v polnosti. Nikakor ni mogoče reči, da je treba zmanjšati porabo pitne vode. Tudi ne, da je treba varčevati z energijo, celo tega ne, da nujno moramo zmanjšati porabo fosilnih goriv (sploh pa ne za kakšno količino). Enako se je neumno kakorkoli obvezovati, da bomo poskrbeli, da rastlinske in živalske vrste ne bodo izumirale. Ne, to ne bi bil recept, to bi bilo mučenje, ki se na drugi strani samovzgojne palice nedvomno grdo povrne. Mučenje bi bilo zato, ker so vse te ideje skrajno nenaravne, plod človekovega napuha v misli, da lahko naravo obvlada v pozitivnem in negativnem. Te misli niso v bistvu prav nič drugačne kot v najbolj grobih industrijskih časih, ko so naravo začeli "končno obvladovati." Enako zdaj delamo mi v drugo smer (v bistvu mislimo, da je druga smer). Namreč, človek narave ne more obvladati, niti v njen plus niti v njen minus. Lahko se samo muči, in potem jezi, kar pa povzroči še večje zlo. In posledično škodo tudi za naravo. Nič drugega.
Recepta torej ni. Namreč tehnicističnega recepta, kakršnega bi "sapiens" hotel v svojem Antropocenu imeti. Ni.
Ampak vseeno recept je. Še več jih je. Ampak so druge vrste. Eden je na primer opazovanje, poglobljeno sledenje naravnim dogodkom, tudi beleženje, če vam je ljubo, spoznavanje naravnih ekstremov navzdol in navzgor, in vsega vsakdana vmes. Učenje brez ocen (ali z ocenami v šoli, kaj pa je v tem slabega...). Recept se bo pisal sam. Za začetek zadostuje samo odprtost za množico podatkov, ki jih sapiens v svoji glavi zna (to nam je dano) čudovito zložiti v informacijo, morda celo v konkreten recept. Ja, in pomembno: recept zase, ne za druge.