Zgodovina kaže, da je svet v stalni dinamiki. Nekaj časa prevladuje ta struja, potem ona. Lahko pomislimo na zgodovino Vesolja, Zemlje ali človeške družbe - vedno je enako: nihanje in iznihanje; impulz, valovanje, nihanje in spet iznihanje.
Če ste kdaj v veliki posodi gledali valove, ki jih je sprožil en sam kamenček, ki ste ga vrgli vanjo, niste mogli psregledati, da se valovi najprej širijo od mesta padca kamečka prot obodu. Potem se tam odbijejo in se nekako križajo s tistimi, ki prihajajo za njimi, ali kar sami s sabo. Če smo zadosti potrpežljivi, se po določenem času valovi tako zmešajo, da nima opazovalec več pregleda, kje je kaj, niti tega ne , kje se je vse skupaj začelo, kje je bila iniciacija.
Pozorni opazovalci bodo videli še nekoliko več. Namreč, na križiščih valov - tudi tistih, ki se v bistvu križajo sami s seboj - je višina valov nekoliko višja. Pri majhnih valovih v loncu to vidimo tako, ker se svetloba nekoliko drugače lomi. Če bi šlo za večji bazen, bi lahko tudi ocenili višino. Fizikalno matematično se valova dejansko za droben trenutek seštejeta, potem pa ta seštevek nekako potuje skupaj s "križiščem". Po določenem času je takih križišč vse polno, nekatera so tudi trojna ali večkratna, a relativno zelo redko.
Mar ni podobno v družbi? Mirno življenje npr. zbudi neka novica, neka novost, presenečenje; morda beseda, prišlek, ali vesel dogodek. Dotedanja mirna gladina naenkrat vzvalovi. In ker območje našim in družbenih misli ni neskončno, se ti valovi nekje odbijejo. Morda od meje zgodovinskega ali osebnega spomina. In se vrnejo in križajo in medsebojno interferirajo, torej seštevajo in odštevajo. Ti seštevki seveda niso v središču, niso tam, kamor je padel kamenček.
Če gledamo civilizacijo, je morda spet tako. Posamezna ljudstva se medsebojno prepletajo, ideje vznikajo in se odbijajo, seštevajo. Ideje v dobrem in v slabem. Tako nastajajo velika skupna odkritja, morda so taka križišča izredni posamezniki ali skupine mislecev, izumiteljev ali umetnikov. Lahko so tudi sestavljaka zlih misli, namerne hudobije in podobno. Ker morda vidimo le valovanje, seštevkov v interferencah pa ne takoj, nas rado preseneti. Kar naenkrat se nekje nekaj hudega množi in množi, brez konca.
Evropa je postala trdnjava trdnjav. Kot fraktalni vzorec od posameznika v majhne skupine, regije, države in končno celotna, duhovno in fizično ograjena stara celina. In valovi se širijo in odbijajo od teh nesrečnih meja, in znotraj tvorijo le še hujša vozlišča in križišča, kjer se hudo samo stopnjuje.
Sreča kamenška v posodi je, da se enkrat gladina in tudi globina, umiri. Tako pričakujemo tudi od družbe.