5. feb. 2016

Do kam naj sežejo avtoritete

Avtoriteta je pomemben pojav v družbi. Mnogi si jo pridobijo z marljivim delom, razvojem izrednih talentov ali posebnimi dejanji, ki niso primerljiva s povprečjem. Nemalo je ljudi, ki so v času življenja zelo navadni, status avtoreitete pa pridobijo šele po smrti. Taka pravzaprav še več velja.

Nevarnost avtoritete je zloraba, in sicer same osebe, predvsem pa drugih, to je občudovalcev, sledilcev. Tega ni malo in majhne zlorabe srečujemo dnevno, ko na primer nekaj nekomu prikimamo, ker se nam zdi, da "ta pa že mora vedeti". Mislim, da se pogosto motimo, da pogosto s tem bolj ugodimo sebi in svoje misli postavimo pod varen dežnik miselnosti neke avtoritete, namesto da bi pomislili in dognali po svoje.

Družba (ali politika - v izvornem in sedanjem pomenu, tudi v slabšalnem) pogosto izrablja avtoritete. Predvolilni dogodki so pogosto le primer - saj vam morda ni jasno, kako se neke izredne osebe pojavijo na  volilnih seznamih - verjemite - mnoge so v ozadju, in nikoli ne pridejo na enko ali dvojko volilnega seznama neke stranke. Žal.

Stroke in znanosti še bolj, posebej opazno v majhnih jezikovnih skupinah, kjer je misli relativno manj, se radi naslonimo na ljudi, ki imajo nek status, neko znanje, neko življenjsko kilometrino. Nemalokrat se radi naslonimo tudi na tuje avtoritete, češ, oni bodo že vedeli ... Nekateri jo dejansko imajo, mnogi pa se, žal prav zaradi avtoritete - (pre)hitro znajdejo na lagodni poti uživanja lastne avtoritete.

Z avtoriteto je tako, kot z vsakim duhovnim stanjem: stagnirati ne moreš. Vsaka stangnacija je v bistvu nazadovanje in posredno škodovanje novim mislim, potencialnim novim avtoritetam ipd.

Pri avtoriteti lahko samo napreduješ, v globino. Avtoriteta torej seže samo do svoje vsakokratne lastne globine.