Se ti kdaj zgodi, da v nekem odnosu nekaj storiš, pa že takrat v trenutku zaslutiš, da odločitev ni bila prava? In ti je potem takoj žal, in bi tako popravil/a, a spet tega ne storiš? In se potem, na koncu, morda kar predaš, in si misliš, da bo že nekako - bom potrpel/a ali se bo samo uredilo, ali pa morda sploh ni pomembno. Pa vednarle je.
Takih situacij imamo verjetno v življenju mnogo, od temeljnih zadev do preprostih vsakodnevnih. Celo znanost - predvsem psihologija - in filozofija se ukvarjata s tem. Zakaj je človek cepljen k odločitvam, s katerimi se ne strinja, in samorefleksivno ve, da niso v redu.
Nekateri razlagajo z genetkim predestiniranjem, torej, človek ne more nič storiti sam, ker ima ravnanja dejansko predpogojena, in so trenutni pomisleki le nepomembna drugotnost. Sebični gen torej, ki mu ni mar osebek, ki ga nosi, ampak nek višji razvojni cilj celotne človeške vrste. Drugi razlagajo z dejstvom, da človek dejansko svobodne volje nima, in da so vere, ki proglašajo človeka kot edino bitje s svobodno voljo v bistvu napačne. Celo tako daleč gredo nekateri, da naj bi šlo za temne sile take ali drugačne oblike zunanjega sovražnika (kar seveda ne izključuje dejstva, da morda taki res obstajajo). Namreč, vse je določeno na nevronski ravni v možganih ali kjerkoliže. Spet tretji govorijo o družbenih oziroma civilizacijskih razmerah, katerim je človek tako zelo podvržen, da enostavno izgubi individualnost, tudi v povsem osebnih situacijah, kakršno obravnavam.
Vendar na koncu, znotraj civilizacije ali sam do sebe in svojih bližnjih, človek izključno odgovarja za samega sebe in za svoja dejanja, besede in misli. Vsaka misel na sebični gen ali drugo obliko predestinacije se zdi zgolj poskus uhajanja odgovornosti, ki si jo bodisi ne upamo ali ne zmoremo ali ne želimo prevzeti.
A vendar se zgodi: odločimo se ravno napačno, kot bi bilo prav in kot bi si želeli.
Dejansko se zadeva ne zgodi tisti trenutek, ampak nek drug trenutek. Predestinacija ni v genetiki in ni v družbi, ampak je predestiancija v nas samih. V celovitosti nas samih. Gre za navado (razvado), da se izogibamo odločitvam tudi takrat, ko so te preproste. In to gre za odločitve, ki se tičejo izključno mene. V situacijah, ko smo sami, ko ni v bistvu ni odnosa, enostavno prepuščamo drugim, da se odločajo za nas. Kot majhni otroci. Oziroma prepuščamo družbi, ali celo telesni/genetski naravnanosti, da se "odloči" za nas. Če v taki smeri delujemo (nedelujemo) sami s seboj, je zelo malo možnosti, da bomo povsem nasprotno delovali v stiku z drugimi, soljudmi, drugimi bitji, pojavi, celvitostjo sveta ipd. Namreč, takrat enostavno ni časa, da bi se ustrezno obrnili, ker gre za trenutek. Nasprotno pa, ko smo sami, ko odločitve sprejemamo zasebno, tudi intimno, takrat običajno čas imamo.
In ta čas, ko smo sami s seboj, je čas za odpiranje, za učenje, za utrjevanje svobodne volje, ki je potem utrjena tako, da v bistvu ostane mehka prav v času, ko jo potrebujemo za večstranske odnose z zunanjim svetom. Če pa tega ne naredimo, v trenutku potrebne odločitve ali že kar dejanja ne reagiramo s svojo predpostavljenostjo, ki smo jo utrdili a hkrati omehčali, ampak reagiramo tako, kot bi reagiral nekdo drug, druga oseba. Ali morda res celo tako, kot mislimo - kot si domišljamo - da bi reagirala druga glava. Na primer sogovornikova.