23. feb. 2016

Nezaželjenost prišlekov

Zdi se, da so nekateri narodi v povprečju hudi zapečkarji. Celo življenje v isti hiši, v isti spalnici, pod istim kapom se rodim in umrem. Zdi se, da so nekateri povsem drugačni. Danes tukaj, jutri tam. Vsak pristop ima svoje prednosti in svoje slabosti.
Če bi danes matematično pogledali mesta in velemesta, bi ugotovili, da izvornih prebivalcev praktično ni. ne le po številu, ampak predvsem po vplivu in ugledu. Njihova mesta prevzemajo psevdomeščani. Hm, ja, da ne bi za kakšnim od eminentnih slovenskih pisateljev ponavljal še kakšne bolj sladke besede.

Ča ali kadar si priseljenec, nekateri si rečejo tudi pritepenci, se ti zdi, da si povsem zgubljen. Da so torej okrog tebe prav sami domorodci: starejše mamke te pogledujejjo izza zaves vsake druge hiše, mladci in mladenke se ozirajo za tabo potem, ko jih že od-srečaš, otroci se z priučenim posmehom pogovarjajo neumnosti. Kaj bi to, si rečeš. A večini to ne uspe. In se zapre v svoj krog, se spogleduje z domačijo, s koreninami, ki jih je moral ali ne, pretrgati, in se zdaj učiti tujega kruha jesti.

Če pa se vseeno človek nekoliko poglobi, nekoliko prešteje, nekoliko sestavi, nekoliko odpre oči. Glej ga, glej. Ne bo jih prav dosti ostalo! Večina se je priteplo le majhen delček let pred tamo, nemalo je takšnih, ki so prišli za tabo, prav redki so tisti, ki so tu že generacijo. Dve? Takih pa je komaj kaj. Namreč - tisti so res že domačini, in so postali nezaželjenji, kot smo ugotovili včeraj. in tako so tudi odšli. Tja ali tja - krajevno ali časovno, kakor vam je dražje.

Skratka. na tem svetu - tako se kaže - niso nezažljeni prišleki, in niso zaželjeni domorodci. kdo je potem zaželjen? Samo mi sami sebi? Seveda ni res.