Danes je dan mokrišč. Čestitajmo jim!
Če začnem povsem ekološko, mokrišča so ekosistemi, v katerih se voda zadržuje tako in toliko časa v sezoni, da omogoča rast značilnim močvirskim rastlinam in hkrati onemogoča rast drugim tipom rastlin. Če nadaljujem praktično, so mokrišča tiste vode, v katerih si moker in ne moreš plavati, težje tudi hodiš. Če gledam varnostno in zdravstveno, gre za območja, ki jih je v določenih obdobjih relativno nevarno obiskovati, v okolici pa zaradi zgoščenosti živali, ki lahko prenašajo nalezljive bolezni, nekoliko neprijetno živeti. Za gradbenike in masovne kmetijske pridelovalce so mokrišča ovira, ki jo je treba premagati z odstranitvijo ali neposrednim zasutjem, s peskom ali plodno zemljo. Tako je padlo že tri četrtine ravninske Zahodne Evrope in pol Britanije. Vzhod se še kar dobro drži.
Vse trditve oziroma definicije so nekoliko poenostavljene in prilagojene na alpske miselne razmere. A vseeno ne toliko, da ne bi razumeli.
V zadnjem času pa se pojavlja še ena definicija: mokrišča so priložnosti. Omogočajo preživetje - menda milijardi ljudi - in dajejo delovna mesta. Danes še posebno, in to menda res. Očitno mediji s takimi veličastnimi izjavami čestitajo mokriščem za njihov dan.
Kako ta poenostavitev zgleda?
Najprej o milijardi ljudi, torej sedmina človeštva, bi brez mokrišč ne preživela. To ni malo, vendar ni jasno kako.
Morda gre za tole. Gotovo ste že slišali o ekoloških uslugah (tudi storitvah ali ekološki služnosti), kar naj bi pomenilo konkretno vrednost, ki jo v določenem obdobju privarčujemo, če nek ekosistem varujemo - oziroma izgubimo dejanskega zaslužka, če ga ne varujemo. Nekako so zadeve jasne pri gozdovih, kjer imamo lesno maso, gozdne sortimente, obilno fotosintezo pri ogromnih rastlinah, so tudi hladni, regulirajo vodni režim v tleh da ni poplav ...
Ampak, kaj bi bila za človeka ekološka storitev mokrišč? Problem je namreč, da jih zelo zelo slabo poznamo, predvsem njihovo delovanje in njihovo prehodnost, stalno dinamiko. Smo mar natančno ugotovili njihovo vlogo v biomu? Je mar ekologom brez poenostavitev razumljivo, čemu sploh v naravi služijo mokrišča. Je razmišljanje, da so t.i. umetna mokrišča, s katerimi se gremo čiščenje odplak v zadnjih stopnjah nekaterih čistilnih naprav res tisto merilo, po katerih lahko rečemo, da mokrišča sama na sebi živijo 7 milijard ljudi? Je pas bibavice - večina ga je na območjih s priobalno poselitvijo povsem pozidanega - res tako visoko cenjen? Ga tisti ljudje na Manhattanu opazijo? Ali v Kopru, Piranu, Izoli? Ali na Bledu (no tu ni bibavice ...) Jih morda le ovira in ljudem podira nasipe in led lomi škarpe? Je to ekološka usluga? Bi veljalo razmisliti - gotovo bo kdo našel rešitev.
Druga reč je dajanje delovnih mest. Mokrišče kot ekosistem daje službo? Res? Če spet odmislimo pozidane obale, katera delovna mesta imamo zaradi mokrišč? Turistične prekarce v poletni sezoni? In obupujoča dnevna stalna pripravljenost na morebitne slučajne goste, za katerimi je pa seveda nujno treba poskočiti takoj takoj?
---
Nekoč so učili naravovarstva mokrišč na bolj primitiven način, takorekoč nevede. Po pokljuških barjih se ni smelo hoditi zato, ker so v njih podzemna "vokva" (torej lokve in ne "okna", kakor smo "učeno" zapisali na tamkajšnje info table in kot se danes moderno sliši). To so velikanski mehurji vode, ki te - če se pogrezneš v barje - zadržijo in ugonobijo do hudega konca. Si predstavljate tako hudo umiranje? Človeka ali živali. In bogvarji, da je tele ali kozliček zašel na barje. Nihče ga ni upal reševati. Krave so že itak prišle k pameti, še pred nami: ali zaradi (varovanja) sebe, ali zaradi (varovanja) mokrišč, pa v bistvu sploh ni jasno, in niti ne pomembno.
No, zgodba podzemnih mehurjev ni resnična, namreč kot dokazuje naravoslovje, jih pri nas zagotovo ni. Je pa resnično, da se po barjih ne sme hoditi. In to je ekološka usluga: človek nečesa ne sme!
To so torej mokrišča. Ne, da se ne more hoditi, ampak, da se ne sme hoditi. In prepoved ali odpoved je enako, če ne celo predvsem za ljudi - predvsem koristna.
Kadar želite spoštovati dan, namenjen močvirjem, jih opazujte od daleč. Premalo vemo, da bi lahko vedeli, kako so nam res v priložnost. In ne dajajte jim rož za praznik, tudi jemljite jih ne dol, rastlin namreč. Mokrišče je ekosistem, ki že samo "ve", kakšne rože so najbolj ekološke.