Diplomacija in narava

Posebna oblika komunikacije v današnjem svetu je tako imenovana diplomacija. Gre za nekakšno višjo raven dogovarjanja med skupinami ljudi, običajno med navznoter zaključenimi politično urejenimi državami. Vsekakor gre za dogovarjanje, torej za besede, ki naj bi jim sledila določena dejanja. Objekti diplomacije so različni, večinoma gre za materialne zadeve, na primer ozemlje, surovine, s surovinami povezane dejavnosti kot gospodarstvo, vojne, trgovina ali nematerialne, ki se tičejo posameznih značilnosti na primer nacionalne identitete, t.i. manjšine, kulturni in verski vplivi in podobno. Vsi ti predmeti diplomacij so izvorno produkt v procesih človeške družbe, ki je merljiv in v materialnem smislu ovrednoten ali filozofsko-zgodovinsko utemeljeno označen kot vrednota.

Obstaja okoljska diplomacija, pri kateri je predmet obravnave okolje, oziroma narava. V prevladujoči mehanicistični paradigmi je seveda okolje povsem merljivo, saj gre za naravne vire, ki jih je moč tudi prodajati, torej smo jim nekako povratno določili vrednost, ki izhaja iz prodajne vrednosti na trgu. Problem pa se pojavi pri tistih delih narave, ki na trgu nimajo določene vrednosti, že za človeštvo in za človeka posameznika pa so življenjskega pomena. Na materialni ravni so to na primer zrak kot prvina, prostor kot tak, druga živa bitja, ki so vključena v neprekinljivo verigo življenja, na nematerialni ravni pa zaznave, ki jih obravnavamo v okviru estetike, lepota pokrajine, presenetljivost kakšne oblike ali procesa in prodobno. 

Kakšna je torej sploh možnost izvajanja diplomacije z objekti takega tipa? Kakšna je sploh spoznavana zmožnost diplomatov, da se medsebojno dogovarjajo o rečeh, ki ne le da niso niti tržno niti politično ovrednotene, ampak človeka sploh miselno presegajo? Je mogoče, da se tako imenovana okoljska diplomacija v bistvu ne ukvarja z objektom dejavnosti na vzporeden način, kot se ukvarja z ozemljem, suroviniami ali kulturo, ampak da naravo in okolje enostavno priliči trgovskemu blagu, jo torej vrednostno "zmanjša" na sebi doumljiv obseg? Ta subjektivizacija doumevanja seveda ne more biti normirana, če objekta ne poznamo, kar pomeni veliko nevarnost, da se dogovarjamo po lastnem, osebnem občutku in ne na podlagi merjenih dejstev in trendov, na katere večinoma prisegamo, vsaj pri normiranih zadevah.

Zdi se, da percepcija narave diplomatov posameznikov oziroma njihovo osebno nagnjenje do narave bolj vpliva na odločitve ali moč zagovarjanja stališč, kot dejstva naravoslovja, kar daje odličen prostor lobistom, pa tudi skrajnim nevladnim organizacijam, ki nimajo nujno naravovarstvene politične ali družbene usmeritve.

Diplomacija se seveda na nek način rešuje z znanjem in z analitičnimi ugotovitvami naravoslovja. Vendar se zdi, da spet prihaja do zapleta, saj se besedišči naravoslovja in diplomacije bistveno bolj razlikujeta kot v primeru besedišč ekonomije v primerjavi z diplomacijo. Problem je tudi v samem naravoslovju, ki je zaradi silne obsežnosti narave kot predmeta obdelave vertikalno in horizontalno razcepljeno v množico disciplin, ki spet vsaka uporablja svoje besedišče in včasih celo izključujoče poudarja objekte svojih raziskav. Diplomat morda zaradi lažjega dojemanja zato vzame preprostejšo, poenostavljeno različico, saj niti ne more vzeti celovite, ker ta ne morda sploh ne obstaja.

Diplomati, z izjemami posameznikov – morda tu prevladujejo posameznice – z zasebnimi nagnjenji do narave bodisi v naravoslovnem ali estetskem smislu, se od znanja ali občutenja narave zelo oddaljujejo. Znanje jim predstavlja bolj nekakšen spomin na znanje, poenostavljeno znanje iz srednješolskega učbenika ali popularne TV oddaje. Občutenje jim zakrivajo servirane predstavitve čudovitih, skorajda obstraktno nedosegljivih posameznih atraktivnih pogledov narave, ki ne odslikavajo dejanske, človeku že poznane narave in njenih procesov. Zakriva jo lahko tudi močno izražena konotacija uporabnosti narave za telesni ali tudi duševni oddih, ki pa jo diplomat kot človek pogosto doživlja ali vsaj hoče ohraniti kot nekakšen antipod svoji službi, nekakšno sproščujoče nasprotje svojemu diplomatskemu delu. Zanašanje na naravoslovje in umetnost, na primer fotografe, je v diplomaciji varljivo. Diplomat ali diplomatka morata doumeti naravo v primerljivi meri, kot razumeta ekonomijo, surovine ali kulturo. Ne gre za analitsko znanje, ampak za celovitost in hitrost dojemanja objekta diplomacije, kakršno poznamo pri diplomatih v družbeni diplomaciji.

Tudi tu gre za obrat, za katerega bo v diplomaciji potreben določen pogum, ker gre za radikalno drugačnost, za katero pa trdim, da ni neuresničljiva. 

Recipročni altruizem

Recipročni altruizem je nihanje altruizma, nekakšna časovna simbioza dveh ali več organizmov, kjer na primer ena populacija/vrsta začasno prepusti mesto drugi, ki je v danih razmerah bolj sposobna preživeti, sama pa se umakne v nekakšno latentno stanje. Čez čas, ko se razmere spremenijo, pa se vloge obrnejo. Pri tem je pomembno, da so v proces vgrajeni mehanizmi preprečevanja medsebojnih goljufij.

Govorimo seveda o genetskem/biološkem altruizmu, ki je pomemben dejavnih evolucije, in ne o altruizmu v humanem/humanističnem smislu, ki ga običajno razumemo kot osebno samozatajujočo nesebičnost z določenim namenom. Morda bi pa veljalo razmisliti, če se tudi v medosebnih odnosih.morda vseeno pojavlja recipročni altruizem. Morda kot senca človeka kot živalskega bitja?

Televizija, narava in otroci

Imate televizor? Gledate televizijo? Verjetno. Redki namreč danes tega ne počnejo. To je menda obvezni del civilizacije, nujni del načina življenja.

Imate otroke? Morda imate, morda nimate, morda bi jih imeli, ali jih boste imeli. Tudi otroci gledajo televizijo? Seveda, se trudite, da jih ne kvarite, in jim čas gledanja natančno omejujete. Ampak naravoslovne oddaje pa gotovo ne zamudite. Še v šoli jih priporočajo.

Občudujete naravo? Verjetno, vsaj malo. Preseneti vas vsaj kakšen očarljiv sončni zahod, ali pa romantika nočnih zvezd. Morda vsaj cvetoči vrt ali izjemno drevo.

Imate otroke, gledate televizijo, občudujete naravo? Kajne, v čudovitih oddajah BBC, NG, Nature, Animal Planet, Discovery, še TV SLO uspe kakšna zanimiva.

Ste kdaj pomislili, da morda nesorazmerno veliko gledate digitalno naravo, namesto, da bi šli gledat in občudovat pravo naravo, ki jo imate prav pred nosom, prav tukaj, nekaj korakov od sebe in od svojih otrok. Bodo otroci, ko bodo veliki, doumeli kaj je narava? Bodo morda mislili, da je narava nekaj tistega, oddaljenega iz Amerike, in Britanije, nekaj tistega lepo obarvanega, skrbno posnetega, atraktivno neverjetnega? Se bodo kdaj zavedali, da enaka drobna ali malo bolj drobna bitja živijo prav okrog njih?

Jim bomo vcepili v glavo, da je narava okrog njih grda in nevarna, polna klopov, možnosti odrgnin in padcev, morda celo volka ali medveda, da ne govorimo o strupenih kačah ali ostudnih deževnikih; in seveda grdobah polžev in bramorjev, ki pred našo lastno skledo požrejo solato na vrtu. Ali pa o gnilih jabolkih, plesnivem kruhu, smrdeči gnojevki. Jim bomo lepoto narave kazali le v varnem naslanjaču klimatizirane dnevne sobe z neposredno bližino hladilnika?

Ali obstaja nevarnost, da bo lepota narave ostala le v Ameriki in drugod po svetu, in jo bomo zato le tam varovali, kjer nam jo atraktivno pokažejo na digitalnem zaslonu. Bomo skrbeli le za tisto naravo tam daleč, in, nenazadnje digitalno visoko ozaveščeni, le tja daleč dajali denar, kar nazaj, morda kar skozi televizijo?

Telenarava, teledavki, in teleotroci.

Navodila za uporabo in Platon

Na pomoč! pokličejo mnogi. No, vsaj nekateri. Večina vztraja v sistemu. Tudi, ali pa sploh takrat, kadar ima ta vgrajeno pomoč. Vse več je tistih, ki se jezijo nad kakšno stvarjo, ki ne deluje, ki na ukaz reagira drugače od pričakovanj, ki morda daje drugačne razultate od načrtovanih.

Vzemimo t.i. obračalnik za seno. Obstaja več tipov, eni obračajo vertikalno, eno pravokotno eni poševno, eni bolj rahljajo, eni premetavajo, eni večfunkcijsko tudi grabijo, zbirajo v redí, in podobno. Nekaj je standardnih, nekateri so značilni za proizvajalca, nekateri se bolj uveljavijo v eni deželi. Mnogi znajo marsikaj. In mnogi kmetje ne znajo več prijeti grabelj, in obniti ali zrahljati sena. Obračalnik je "sistem", brez katerega bi seno na eni strani segnilo tudi na majhni zaplati travnika.

Vzemimo urejevalnik besedil na računalniku. Eni imajo robove prednastavljene, drugi imajo polj podolgovata ukazna izbirna okna, tretji spet sestavljajo serijska pisma tako ali drugače, in imajo ukazno vrstico nekoliko bolj spodaj, morda širšo, morda več besed, ali več ikon. Nekaj ukazov je standardnih, kopi-pejst ..., nekateri so bolj uveljavljeni na zahodu, drugi na vzhodu, nekateri pri bogatejših, drugi pri revnejših. So črni in legalni. Obstajajo ljudje, ki ne znajo vzeti peresa, da bi kaj napisali. Uporabljajo pa računalnik, seveda. Računalniki so postali "sistem", ki so nujni ne glede na to, kaj vanje pišemo ali kako nanje "računamo".

Poglejmo z nekoliko nenavadne, nekoliko navidezne druge strani.

Vzemimo budilko. Nekateri jo za bujenje nujno potrebujejo. Drugi jo imajo, jo pred spanjem vedno pripravijo, in včasih se izkaže, da jih res prebudi. Spet drugi uro navijejo, a se vedno zbudijo prej, preden jim zvoni - a jo vseeno počakajo, da zvoni, in šele takrat vstanejo. Obstajajo še tretji in četrti, a pustimo zdaj to. Zbujanje je sicer povsem naraven proces, v večini dni in pri običajnem življenjskem tempu in zdravju človek potrebuje določeno dolžino spanja, ki ima svoj začetek in svoj konec. Mnogi začetka nimajo pod nadzorom, za konec pa si kupijo uro, priganjača, ki jih vsako jutro prisili v nov dan. In potem je ura kriva, če zamudim v službo. Budilka je kriva za slab dan. Budilka je postala "sistem," ne glede na to, da mora človek vseeno sam vstajati.

Vzemimo uradnika v javni upravi. Njegova ali njena naloga je, na primer, da pripravlja ali izvaja neke predpise. Na področje se dobro spozna, zato je, vsaj tu pa tam kakšen, tudi hodil v ustrezno šolo ali se dodatno izobraževal, naredil take in drugačne strokovne državne, revizorske izpite, in kar je še takšnega po predpisih. Izkaže se sicer rado, da so mnogi teh izpitov vsebinsko in formalno popolnoma ločeni od dela ... ampak pustimo podrobnosti. Vsaka služba ima svoj vhodni del in svoj izhodni del. Vhodni je npr. šolanje, izpiti, izkušnje iz sprotnega dela. Izhodni del so rezultati, v našem primeru recimo nek predlog predpisa, ki ga je treba predložiti nadrejenim ali izvesti njegove določbe za državljane. Tu je drugače kot pri spanju in bujenju: vhodni del kot-da obvladujemo, vsaj formalno. Za izhodnega pa si najamemo zunanjega izvajalca, v bistvu biriča, budilko, ki prevzame odgovornost (kdo res potem dela, je spet drugo vprašanje ...) . On je kriv, če zakon ne deluje.
Zunanji izvajalec je le podpora. Uradnik mora vseeno vedeti, kaj in kako je z vsebinami, ki naj bi jih predpis uredil. Saj ve, večina ve, verjemite. Le "zunanji" izvajalec je vgrajen v "sistem", in ga je treba najeti. In plačati.

Vzemimo državo. Nekateri narodi jo imajo. Država ima tudi politiko in politike.
Ali ni vse bolj čudno, da država reagira drugače, kot pričakujejo njeni upravljalci?
Mar tudi ti iščejo sofisticirane večnamenske stroje, s katerimi bi obrnili teh nekaj zaplat sena, kar jih premore neka zaplata pod Alpami? Je možno, da ne znajo vzeti v roke svinčnika in narediti načrta, kako in kaj? Res morda že prebujeni dremajoč čakajo budilko, biriča, da jih prebudi? Si moramo s svojimi "sistemi" greniti vsak korak, ki smo ga sami še kako sposobni narediti?

So morda pozabili prebrati navodila za uporabo? So morda sami sebe nadomestili s "sistemom"?
Za začetek bi morda zadostovala Platonova Država?

Pravičnost je odnos, v katerem vsak ohrani svoje mesto in vlogo, s čimer se ohranja celovita hierarhija in ubranost. (Platon, Πολιτεία/Država; poudarek na drugem delu stavka ...)

Intuicija je vztrajnost

Vztrajnost je nagrada ... je pisalo na pločniku.

Kadar se peljemo s biciklom, dobro vemo, kaj je to vztrajnost. Podobno čutimo, če nas na istem biciklu zanese z ovinka, ali pa, če se ne moremo znebiti te ali one slabe navade, razvade pravzaprav.

V miselnem procesu, pa večinoma bolj v podzavesti, oziroma bolj opazno od zunaj kot od znotraj, poznamo pojav, ki mu zelo splošno rečemo intuicija. Besedo sicer razlagajo slovarji, svoje mesto ima seveda v filozofiji, pa tudi v vsakdanjem življenju. Vsekakor gre za nekaj zelo prvinskega, morda povsem nevronskega in podedovanega še iz časov, ko še nismo bili ljudje. Besedo se povezuje z bitjo, torej osrednjostjo nečesa, a to ne izluščeno sredino, ampak predvsem celovitostjo in jedrnostjo. Pogosto dobi pridevnik gola, kar naj bi pomenilo isto kot prvinska, čista, nerazdeljena, celo neanalizirana, torej taka, kot je, brez našega miselnega vpliva, naravna.

Vendar je vprašanje, če je intuicija res neka naravna danost, neka zmožnost osebe ali morda dana lastnost. Težko bi trdili, da je na primer nagonsko ravnanje pri majhnem otroku intuitivno, da gre torej za nek uvid. Intuicija se namreč razvije in se razvije v različni meri. Razvije se v času in ni podedovana (morda so podedovani nastavki, npr. dovzetnost zanjo, če ni še to privzgojeno ali pogojeno z okoliščinami v času razvoja). Uvid je pravzaprav zelo dobra razlaga in prevod intuicije, saj vsebuje besedni koren vid, ki pa ima v tem primeru tudi izrazito časovno dimenzijo. Vidimo zdaj, videli smo v preteklosti, uvid je morda nastavek vida za prihodnost, ki se zgodi v sedanjem trenutku. Zdi se namreč, da je intuicija posledica mnogih procesov v človeškem življenju, ki jih analitsko ali neanalitsko, zavestno ali nezavedno, celo hote ali nehote, obdelujemo v sebi, zgodi se v prav zdajšnjem trenutku, močno pa vpliva na prihodnost. Nekdo, ki se mu procesi v življenju godijo, in je zanje odprt in dovzeten, v določenem hipu ne more reagirati drugače kot intuitivno. Zdi se, da gre prav za naravno nadaljevanje celovitosti povezav teh procesov. Torej vztrajnost.
 
----
SSKJ: intuícija  -e ž (í) neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih: predati, prepustiti se intuiciji; delati, ustvarjati po intuiciji, z intuicijo; obdarjen z intuicijo; ekspr. delo je sad gole intuicije // intuitivnost: imeti intuicijo; razprava priča o veliki avtorjevi intuiciji

Ušeničnikov Filozofski slovar pravi: Intuicija (iz lat. in-tueri, gledati v kaj), spoznanje ne po odmišljanju ali sklepanju, ampak po naravnostnem (umskem) gledanju.

Življenje se ohranja genetsko in ekološko

Ohranjanje življenja kot celote procesov vseh živih bitij ima ob združenem genetskem in ekološkem pogledu očitno prednost celo pred ohranjanjem življenjske linije posamezne vrste. Mnoge vrste namreč po naravni poti izumirajo, v njihovo ekološko nišo pa nastopijo druge.
Dandanes etiko komajda širimo iz prvotne humane etike, ki je veljala le za medčloveške odnose tistih ljudi, ki so živeli skupaj. Prehoditi smo morali dolgo zgodovinsko pot, da smo enakopravnost priznali sužnjem, nebelim rasam, ženskam, otrokom, drugače mislečim, drugače čutečim, skratka vsem ljudem zato, ker so ljudje. Danes že celo rahlo mislimo na zanamce, torej ljudi, ki jih če ni, in ki imajo prav tako že danes pravico, da bodo živeli v svetu, ki jim bo ne le omogočal golo preživetje po našem vzorcu, ampak jim bo omogočal bivanje po njihovem vzorcu, ki se bo do takrat verjetno razvil.
V tej povezavi je tudi razširjena etika, v katero bomo dejavno in interaktivno vključili vsa druga živa bitja in vso ostalo naravo.
Do takega doumevanja sveta, ki vključuje časovno komponento brez navlake sedanje percepcije in sedanjih družbenih sistemov, je seveda še dolga pot. Najbolj trdno upanje, da se bo ta pot zgodila, so dosedanji genetski in ekološki procesi, ki oblikujejo celotno življenje. Če so v vsej polnosti trajali in se celo razvijali doslej, bodo zelo verjetno tudi v prihodnje.

Molk in besede

Kadar veš, da bi moral povedati, je molk laž.
Besede so za govorjenje, ne za molčanje.

Razširjena etična odgovornost

Z etiko razširjene odgovornosti imamo težave predvsem zato, ker nas presega že na ravni človeka kot vrste. Čustva, ki so individualna, in ki jih pri drugih živih bitjih ne opažamo v tolikšni meri, so v močnem nasprotju z ohranjanjem življenjske linije človeštva. Jaz kot osebek posameznik imam samoohranitveni nagon po preživetju samega sebe, kljub zavedanju, da bom enkrat v vsakem primeru telesno preminil. In ta nagon se znotraj vsakega od nas bori z nagonom, ki ga po ugotovitvah biologov diktira genski zapis. Ta nagon pa daje prednost ohranjanju vrste oziroma življenja vrste kot take. Še več, ta genski zapis je očitno v dinamičnem ravnotežju z genskimi zapisi drugih bitij, kar pomeni, da se neka vrsta, na primer človeška, v ekološki niši ohranja vse dokler je uravnoteženje mogoče. Ko ni več mogoče, ga zamenja druga vrsta, pri čemer se lahko dinamično spreminja tudi ekološka niša sama.

Vprašanje

Če vprašaš, kar bi sicer moral vedeti, samo enkrat izpadeš neumen.
Če ne vprašaš, vedno ostaneš neumen. Ne-umen.

Recipročna etika proti naravi

Razvoj etike, kot filozofije morale in podlage za usmerjanje človekovega delovanja v družbi, je Zahodni svet v zadnjih stoletjih razvijal predvsem na podlagi idealistični filozofskih misli, ki so človekovega duha strogo ločevale od človeka kot biološko živega bitja. Humanizem te filozofije je šel tako daleč, da je po uveljavljanju v praksi družbenega življenja uspel zakriti mnoge prvine človeka, ki so v osnovi zelo ali popolnoma sorodne z značilnostmi, ki jih prepoznavamo pri drugih živih bitjih, predvsem seveda pri vretenčarjih, sploh sesalcih. Pri tem so etiki prišla nasproti in jo krepila laična razmišljanja o svetu, ki so izhajala iz splošne helenistične in judokrščanske kulturne tradicije, vendar pogosto daleč od njihovih filozofskih celovitosti..

V času fevdalizma so zato prevladovali poudarki na upravičenosti razlik med ljudmi glede na rod, v stoletjih intenzivne industrializacije so se poudarjali stavki, ki se nanašajo na upravičenost širokega izkoriščanja naravnih dobrin in človeka, v informacijski dobi si skušamo (spet parcialno) pomagati z dognanji nezahodnih civilizacij. Na nek način gre ves čas za izrabljanje dveh idealizmov, idealizma, ki se je razvijal na področju filozofije, in idealizma, ki so ga ljudje spoznavali iz vsakdanje kulturno-življenjske prakse. Os humanizma je vedno bil človek-tukaj-in-zdaj. Oba izraza imata v javnosti močan prizvok idealnosti. Torej biti human je iskana ali želena vrlina. Živeti tukaj in zdaj pomeni biti prisoten, biti stvaren v prostoru in času. Te idealnosti so blizu ali kar enake načelom idealnega življenja, kakršnega učijo praktično vse sodobne vere in vse sodobne morale.

Idealnost obeh izrazov, humanizma in tukaj-in-zdaj je zaprta v paradigmo človeka kot duhovnega bitja in odnosov med temi bitji, tisto paradigmo, ki se je, kolikor razbiramo, najbolj intenzivno razvila ravno zadnjih nekaj stoletij. Glavna značilnost te paradigme je v njenem "idealnem" bistvu. Namreč človeka usmerjata v recipročno etiko. Izhajata iz univerzalnega življenjskega in morda celo preživetvenega načela, ki korenini v vseh izvornih kulturah sedanjega zahodnega sveta in se glasi: kar želiš, da drugi storijo tebi, stori ti njim, ali v nikalnici: kar ne želiš, da drugi storijo tebi, tega tudi ti njim ne delaj. Nadaljuje se v univerzalni krščanski zapovedi ljubezni do bližnjega, ki je sicer sama na sebi in v okviru humanizma tukaj-in-zdaj in humanosti izvrstna po vsebini, namenu in samoreflekstivnosti. V osnovi obe sorodni načeli ne negirata možnosti, da je mogoče odnose vzpostavljati tudi širše. Zdi se le, da smo jima v času razvoja zahodne družbe dali tako velik pomen, da smo ju izločili iz širšega konteksta, v katerem sta morda nastali. Njuno izvorno okolje pa smo kar zanemarili.

Zdi se, da se etika in morala omejujeta na recipročno etiko/moralo. To pomeni, da sem moralen samo v duhu zlatega pravila, kadar od bližnjega pričakujem, da se bo mrala dogajala v obe smeri: če bom jaz dober, bo tudi moj bližnji dober. Pri tem izključimo vse reči, ki nam takega moralnega odnosa zaradi svojih lastnosti ne nudijo oziroma v okvirih našega dojemanja ne moremo pričakovati, da bi jih kdaj lahko nudile. Taka primera sta recimo vsa preostala narava, ali pa človek v prihodnosti, naši vnuki, kot jih v naravovarstvu pregovorno imenujemo. Pravzaprav ne le vnuki.

Nenazadnje, morda se razvije kakšna nova vrsta človeku sorodnega mislečega bitja. Ali pa pridejo vesoljski obiskovalci od kod drugod - morda s podobnim miselnim in fizičnim ustrojem - ali s popolnoma drugačnim (no, taki so pravzaprav lahko že med nami, pa jih morda ne moremo zaznati). Bi etika v teh primerih zdržala, ali se ne zdi nevarno, da jo bodo take (nerecipročne) novosti tako presenetile in pretresle, da bi klecnila? Na take dogodke se namreč nihče ne pripravlja, pa čeprav imamo ravno odnos do narave lahko za idealno vajo za etiko prihodnjega časa.

Morda obstajajo reči, ki so do nas že od nekdaj bolj "etične", kot mi do njih. Morda je prav narava okrog nas taka, ko nam omogoča osnovne življenjske procese. Bi te reči morali bolje pogledati in se od njih učiti? Lahko je celo še bolj preprosto, še bolj blizu: morda so te prvine, ki jih človek današnjega časa tako hiti prikrivati, v bistvu stalno prisotne prav v nas, v človeku, kot delu celovitosti narave.

Verni finančniki in finančni verniki

Če finančnik svojo vlogo strokovnjaka pomeša z vlogo vernika, pride do finančne polomije.

Če imaš službo, v kateri šteješ denar (sploh če gre za denar, ki ni tvoj), namreč nobena vera ne pomaga.

Pravzaprav ne gre le za vernost ali strokovnost. Celo nobena verjetnostna teorija ne pomaga sešteti dveh bankovcev po 100€ v bankovec za 300€.

Manj je več. A kako?

S časovno dimenzijo imamo ljudje večinoma težave. Zavedamo se, da obstaja. Ker pa tako hitro in nepreklicno uhaja, ne vemo kakšna je in kakšen pomen ima.

Na primer, zmanjševanje onesnaževanja je danes popularna tema. Podjetja, ki se gredo zeleno politiko, dobivajo nagrade, podpore držav, subvencije velikih korporacij, ki načelno ne onesnažujejo. Za majhen prispevek A kaj je ta prispevek? Kdo ga je izmeril, kdo je primerjal s sosednjimi podjetji, morda smo streljaj čez državno mejo? Kdo je sploh postavil merila, kaj je res boljše? Je res velika zmaga, če neko porabo zmanjšaš za 5, prej pa si jo povečal za 100? Stotko včeraj z medijskim pompom, petko danes z medijskim pompom? Mar ni več vredno, da že od začetka ne naviješ na 100. Mar ni več naredil za okolje slehernik (tudi kot podjetje ali industrija ...), ki je že takoj na začetku uporabil 5, in se že v začetku prilagodil okolju - oziroma še bolje, dovolil naravi, da s svojimi vgrajenimi mehanizmi kompenzira človeve spremembe?
Mar ni tak slehernik ravnal bolje do narave - ne le zato, ker je takoj doumel geslo manj je več, ampak tudi zato, ker je v svojem poslu ves čas ravnal odgovorno in brez hudih nihanj, torej je razumel dimenzijo časa od vsega začetka ...

A tu je še razmišljanje na drugi ravni.
Ko je v imenu napredka bilo dovoljeno več in več, ne glede na posledice in brez misli na okolje ali naravo, je ekonomija v tem našla svoje mesto. S povečevanjem se je dalo zalužiti.
Danes, ko je v imenu napredka moderno manj in manj, z navideznim razlogom varovanja okolja, je ekonomija spet našla svoje mesto. Z zmanjševanjem  se da zaslužiti.


Nikakor ne podpiram skrajnežev, ki hočejo zavarovati vse, kar malo diši po naravi. Nikakor se ne strinjam s tistimi, ki se obešajo na bagre ob letališčih ali napadajo naftne ploščadi. Nikakor se ne strinjam z ljudmi, k s tako imenovano državljansko nepokorščino hromijo industrijski, tehnološki in splošni razvoj. Žal je namreč tako, da se take okoljske igrice radi gredo tisti, ki so že presiti, ki so (ali pa njihovi predniki) velik del narave že uničili, morda namenoma ali pa nehote - to niti ni pomembno, pomembno je, da jim manjka časovna dimenzija, zgodovinska perspektiva lastne preteklosti.
Slehernik namreč ne pozna takih potez. In niti posebno skromen ni treba biti. Zadostuje, da vzameš (naravi) kar rabiš, samo da ne kopičiš in potem ne odmetavaš. Zadostuje okolje vključujoča umnost. Zadostuje manj, ki je več.

S časovno dimenzijo ne le, da imamo težave, ampak imamo težave zato, ker te težave zna nekdo s pridom izrabljati. Manj je več. A kako?

http://idejalist.blogspot.com/2014/04/tezave-s-tezavami.html

Slovenia v.d.

Zdi se, da vse več javnih ustanov sploh več ne deluje s polnimi pooblastili, in da celo težimo k takemu stanju. Če gledamo "zgoraj", v politike, vse več direktoratov, služb, oddelkov in drugih nižjih hierarhičnih oblik javne uprave vodijo v.d. ali pooblaščenci. Očitno določevalci že vnaprej pričakujejo zamenjave, in polnih pooblastil sploh nima smisla dajati. Ali pa ni primernih ljudi - oziroma so se primerni ljudje dobro skrili. Podobno nekatere uprave na lokalni ravni, kjer ne tako redko župan določi/izbere/odbere občinskega direktorja, ki je formalno ali še pogosteje neformalno v.d. Omeniti bi veljalo tudi cerkvene ustanove, kjer zdržijo v očitno kar ugodnem položaju vrhovnega vodstva brez polnih pooblastil.

Kaj to pomeni? Za življenje slehernika pravzaprav nič posebnega. Tudi ustanove same na sebi delujejo, vsi posli bolj ali manj tekoče.

Pomembno pa je na treh področjih: pri napredku, pri odnosih z drugimi ustanovami in iz prihodnosti gledano za odgovornost za nazaj. Poglejmo podrobneje. [1] Družba je organizirana tako, da nekdo mora izvesti koordinacijo in iz vseh glav neke ustanove sestaviti skupno glavo, skupno misel, skupno smer, kam naprej. Če tega ni (tudi polno pooblaščeni se radi izognejo tej vlogi ...), tudi ni razvoja. [2] Za odnose z drugimi je pomembno imeti glavo, ki, in ker ta govori "v imenu." Ne moremo se namreč kar vsi vprek pogovarjati, prav tako pa tudi vsi vprek ne moremo, in ne smemo seveda, molčati. Sosed, ki ima hierarhijo odgovornosti postavljeno, tudi od nas pričakuje sogovornika. Če ga ni, se odnosi podirajo. [3] Pri odgovornosti za nazaj ne gre le za poslovno odgovornost, ki je sicer tudi pomembna, ampak predvsem za odgovarjanje, za védenje o tem, kaj se je zgodilo, neka glava mora vedeti, se mora spominjati poslovnih ali drugačnih dogodkov. To je pomembno za graditev zgodovine, iz katere se predvsem učimo o napakah in uspehih.

V državi pa nimamo le oseb, ki so v.d., ampak se vse pogosteje pojavljajo (ali razkrivajo) tudi ustanove, ki tako delujejo. Na primer kdo odgovarja, če reka odplavi legalno zgrajene hiše v poplavnem območju - kdo je bil takrat na vršenju dolžnosti? Ali pa, kdo odgovarja, če šolski sistem proizvaja izobražence z glavo osnovnošolca in družbene vplivneže s ponarejeno maturo? Kaj pomeni stečaj - je to legalni izmik polnim pooblastilom? Je vršenje dolžnosti ali odgovornost do naroda organizirati diplomatske obiske, vabiti tuje državnike, iti kam in v današnji svetovni gospodarski povezanosti znova in znova vključevati slovenska podjetja? Kaj je sploh "dolžnost" v besedni zvezi "vršilec dolžnosti"? Kaj je sploh dolžnost neke ustanove, neke organizacije, če se odmakne od polnih pooblastil?


Največ nesreče imamo v tistih (osebnih in skupinskih) primerih, kjer se hkrati igrata obe igri: kadar ti paše si polno odgovoren, kadar pa so težave, si samo vršilec ...

Želeti si je, da bi bilo tudi pri nas vedno manj ljudi vršilcev odgovornosti (a res vršijo kakšno odgovornost?), oziroma zadosti ljudi s polno odgovornostjo. Formalno, ali tisto, še bolj pomembno, v glavi.

http://idejalist.blogspot.com/2014/05/slovenci-nocemo-kraljev-poskus.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/odstopljeni-vrsilci-odgovornosti.html

Jok in žalost; in še kaj

Jok je verjetno v življenju človeka eden najbolj pomembnih in celovitih povezovalcev razuma in čustev. Zdi se sicer, in psihologi se večinoma nagibljejo k taki razlagi, da gre za izključno čustven odziv na zunanje ali notranje dogodke. Vendar je prav mogoče, da si tako razlagamo le od renesanse sem, odkar človeka tako grobo prepolavljamo v dvojice telo-duh, razum-čustva, dobro-zlo, in vse podobno, iz katerega izhajajo tudi današnji družbeni odnosi. Jok je namreč zelo telesno dejanje, zelo fiziološko. Tudi živali žalujejo, poskusite divjim osam podreti osir z zalego ličink. Če boste opazovali dogodke, in boste primerno skriti, se ne boste mogli znebiti občutka, da gre za hudo, res hudo žalovanje. Posamezne živali stresajo z glavo, utripajo s tipalkami in ostalimi okončinami, zadek se jim trese in podobno. Mehanicist, in za njim tudi kakšen samooklicani humanist, bo sicer v tem videl zgolj nagone, zgolj odziv, zgolj fiziologijo. Ja, natanko to verjetno drži: odziv je telesen. In morda prav soroden tistemu pri človeku.

V človekovo notranjost je kot celovito sredstvo vgrajen sistem joka in žalovanja, ki ga bistveno premalo uporabljamo. Sedanji svet nas je tako razdvojil, da po eni strani ne upamo jokati in smo v prikritje razvili mimiko joka brez joka in solz. Ali pa si nadenemo temna očala. Po drugi strani jok izrabljamo kot sredstvo za izsiljevanje, kot cmeravost, kot nekaj, kar odraslim ali družbi v zreli dobi nikakor ne pritiče. In celo cmeravost zavijemo v neko nemimično srditost obraznih mišic.

Jok je orodje, ki v notranjosti človeka čaka, in ki ga lahko uporabimo, ali pa izrabimo - večinoma zgolj sebi v korist ali škodo. Če ga uporabimo za žalovanje, se zdi, da je to življenjsko, da je zdravilno, da se fiziologija telesa nekako uravnoteži, da se, če tako razumete svet, uravnotežita telo in duša, čustva in razum, in, če doumevate svet kot odnose, da se uravnotežijo odnosi med odnosi. Ja, odnosi med odnosi.

Jok in žalovanje sta v večini civilizacij postala tudi družbeno orodje. Večina kultur mrtve svojce objokuje. Seveda obstajajo skrajnosti, od brezbrižnosti do popolnega kolapsa. Seveda obstajajo razni miselni sistemi prehoda v neko neznano veselje, prehoda v drugo življenje, ampak redko, res redkokdo to umeva tako, da bi se ob tako pomembni življenjski prelomnici, kot je smrt, vsaj ne vprašal kakšnega od ključnih življenjskih vprašanj: kdo, od kod in kam greš, človek. Ob tem so se razvila razna verovanja in še naprej, organizirane religije. Je pa nesreča mnogih ta, da namesto, da bi jok uporabile kot orodje za uravnoteženje človeka in družbe, uporabljajo juvenilni fenomen cmeravosti, in notranje razpoloženje obrnejo v drug, zunanji cilj, v cilj, kateremu jok ni namenjen preprosto zato, ker notranja fiziologija človeškega živčnega sitema na ta način navzven ni mogoča. Tako se vse pokvari, jok ni več jok, vera ni več vera, še religija ni več tisto, za kar se ima.

Se pa notranja fiziologija (in psihologija) vedno lahko prenašata v odnose navzven, vednar nikakor po družbeno organiziranem sistemu, ampak vedno spontano. Začenši s svojci, kadar govorimo npr. o smrti. Sistem oz. družba mora le omogočiti ustrezne okoliščine. Žal potrošništvo skrajšuje dobo žalovanja za svojci, mrtva telesa zapira v neokusno majhne in vse pogosteje grobo navzven oglate t.i. poslovilne veže, zgublja se presunljivo arhaično veselje-v-žalosti preostanka prebedenih noči ob odprti trugi, slovo je uniformirano. Celo hujše, prihaja do absurda strostnikov, ki zaradi uspešnosti družbe in njene medicine lahko živijo, redko pa se sprašujemo o kakovosti življenja mnogih od njih. In tako se zdi, da nekateir ljudje za družbo umrejo prej, preden dejansko umre njihovo telo.

Uravnoteženje je pomembno po vsakem odklonu, namernem ali nenamernem. Za človeka, za bližnje, za vso družbo. Ja, jok kot sredstvo za uravnoteženje, je zdravilo tudi za družbo. Tu ne gre za kakšno skupinsko agonijo ali ukazano proceduro - ne, to bi biko kontraproduktivno. Le jok posameznikov namreč govori o zreli iskrenosti, in le povezano moj in tvoj in njegov jok se združijo v očiščevanje. Jok mora vsak ponovno odkriti v sebi in ga vgraditi v odnos do bližnjih ali manj bližnjih. Družba ali narod morajo skozi vse nas posameznike preboleti težave, izjokati neravnotežje, ki ga pove telo samo. Žalosti, če jo narekujejo telesni procesi, se je potrebno odpreti, in zjokati se moramo vsi, žalostni, žalujoči, in ožaloščeni.

Veliko besed o joku. A prav enako je z veseljem.

Pragmatizem v principu in iz argumenta

Pragmatizem je nekakšna sofisticirana mešanica prijaznosti, iznajdljivosti, povezovanja in načrtovanja, ki z nekoliko poudarjeno uporabo časovne dimenzije življenja skuša doseči določen cilj. Pragmatizem je skoraj vedno načrten, oziroma le redki so z njim tako obdarovani, da ga ni treba načrtovati, da gre po naravni poti. Čeprav je konotacija pragmatizma v javnosti lahko pozitivna ali negativna, pa tu v družbi ne gre za lastnost samega pragmatizma, ampak lastnost cilja, ki je lahko dober ali slab. In o tem tu ne razpravljamo.

Ima pa pragmatizem drug pomemben, celo izvoren par lastnosti, to sta principielnosti in argumentarnost. Po principu (ali načelu) nekdo razvije pragmatizem in pragmatični pristop tako in zato, ker izhaja iz neke predpostavke, ki je neovrgljiva, ali pa jo kdo proglasi za neovrgljivo. V bistvu gre za zaprt krog: cilj pragmatičnega procesa je v bistvu izvor sam, v katerega se proces obrne, kot namen in cilj se vrne v svoj lastni koncept..
Pri argumentarnem pragmatizmu se razlogi zanj izbirajo in zbirajo induktivno, glede na življenje, glede na okoliščine, glede na življenje in njegovo dinamiko. Tako pride do odprtosti v cilj, ki celo ni nujno, da je natančno določen, je le nekako asimptotičen, približevalen, življenjski. Čeprav se zdi, da to pomeni nižjo stopnjo zanesljivosti, pa se skozi razvoj vsega na svetu kaže, da je dinamika v bistvu bolj stabilna kot statika.
Razlika je torej tudi v dinamičnosti. Principielni pragmatizem je trd in krhek, argumentarni je dinamičen a trden.

Pragmatizem se na zunaj najbolj jasno izrazi v diplomaciji.


Podobna vzporednica je intuicija: lahko je načelna, torej izhaja deduktivno iz nekega principa, izvora, temelja; lahko pa je induktivna, izhajajoča iz množice izkušenj, spoznanj, razmišljanj, doživljanj ...

Dobro in zlo pri odnosu med človekom in naravo

Etika s teoretičnega stališča govori o tem, kaj je prav in kaj ni prav pri mislih, besedah ali dejanjih, ali kaj je dobro in kaj je zlo v bistvu stvari. Kolikor je znano, njen etike v zahodni (kot rečemo tudi ! sredo-zemski) civilizaciji sega v čase prvih znanih zapiskov. To v bistvu pomeni, da se je ustno razvijala že prej, oziroma se razvija vzporedno s civilizacijo ali človeštvom. Etika se je vedno omejevala na odnose med ljudmi, ali v prevladujoče religioznih primerih kvečjemu še na odnose med ljudmi in poosebljenimi duhovnimi bitji. Če vzamemo pisano besedo o etiki in upoštevamo še nekoliko ustnega izročila, posredovanega npr. tudi v pravljicah, je sredozemsko etiko mogoče slediti nekaj tisoč let nazaj, recimo približek 10.000 let.

Okoljska, ali bolje naravna etika* ima sicer izjemne nastavke v vseh izročilih, kjer se integralno pojavlja kot normalen del odnosov. Vendar se v času razvetljenstva zadeva popolnoma izgubi. Spinoza jo gleda le nekako od zunaj, s humanega zornega kota. Kant jo kar negacijsko instrumentalizira v smislu izključitve iz možnosti v polnosti dojemljivega. Etika se dvigne na nadnaravni, nenaravni nivo. Filozofom nasproti pridejo naravoslovci, ki sicer človeka z naravoslovnimi argumenti skušajo človeku ponovno vrniti mesto v naravi, vendar se proces zaradi družbenih dogajanj obrne tako, da človek vedno ostane kot najvišje, najbolj razvito, najuspešnejše, in nasploh bitje, ki je nekaj posebnega - verjetno zato, ker samega sebe vidi kot posebnega. Naravoslovje seveda ne more oporekati, ker ga ustvarjajo ljudje. Vsekakor pa je dejstvo, da se je humana etika razvijala in se verjetno še bo. Torej je značilnost etike, da se razvija.

Naravna etika se je ponovno začela buditi ob tehnološkem razvoju, pravzaprav hitro po razsvetljenstvu. Gotovo je nanjo vplival še obstoječa miselna zaloga iz preteklih časov, ki se je ohranila npr. vsaj na podeželju, kjer so ljudje bili prisiljeni živeti skladno z naravo, po drugi strani pa grožnje, ki so se kazale iz kvarnih vplivov industrije na naravo, ki jo je občutil tudi človek (torej človek kot bitje, kot narava*).

Filozofski pristop do naravne etike pa sega le nekaj desetletij nazaj, tja nekam v 60, 70-ta leta 20. stoletja. Torej nekako 50 let.

Danes smo zelo nestrpni, kar se tiče določevanja, kaj je v odnosu med človekom in naravo dobro in kaj je zlo.** Vsekakor imamo premalo znanja o naravi, da bi razmerja lahko enostavno določili ali da bi se v družbi nekako izkristaliziralo v dialektičnem procesu. Razmerje 10.000 napram 50 let je enormno! Nikakor ni primerno, da tako etiko oblikujemo enostransko, saj so tudi druga bitja v naravi naravna, torej živijo, posedujejo oz. vsebujejo življenje kot svojo bistveno "sestavino", kot bit, če hočete. Enostranskost je lahko le robni primer, kot v humani etiki npr. odnos do ljudi, ki se zaradi okvar živčnega sistema ne morejo recipročno vključiti v etične procese. Tako bo tudi v naravi nerecipročna etika lahko le v skrajnih primerih - ali pa ne bo etika.

Čaka nas še dolgo in naporno, a povsem življenjsko delo razvoja naravne etike.

-------
*Izrazi, kot skoraj vsi na področju odnosov med človekom in naravo oziroma naravo in človekom, niso enoumni, niso standardizirani. Prehodi med jezikovnim dojemanjem posameznih govorcev so si zelo različni in posebno velike težave delajo pro prevajanju besedil ali razumevanju starejših besedil.
Tu postavljam naslednjo hierarhijo: okolje je tisti prostorsko-časovni del narave, ki obdaja človeka. Človek torej ni okolje. Narava je širši pojem, in obsega še dve dodatni koncentrični plasti: [1] notranjo, to je človeka znotraj (kot bitje, kot rečemo tudi "biološko") in "zelo" zunanjo, torej tisti del narave, s katero človek lahko, ali bi lahko vzpostavil odnos, pa tega zdaj še ne stori, ali ne more storiti - glede na odsedanji razvoj pa jo bo enkrat v prihodnosti verjetno lahko. Ta zunanji koncentrični del obsega prostorsko, časovno in idejno sfero. Okoljska in naravna etika sta vzporednici tej razlagi.
** V razmislek: Recimo vprašanje požara v naravi: je dobro ali zlo? Je treba naravi pomagati in ga pogasiti ali ne? Ali narava lažje nadomesti požganino ali pogašenino? Po dosedanjem vedenju so naravni požari bili in so verjetno še bistveno bolj pogosti kot povzročeni od človeka. Torej bi načelno pomenilo, da je narava bolje prilagojena na požanino.

Ponarejeni levičarji

Vedno mi je hudo, kadar opazim, da se kdo ne more ali ne zmore ali ne upa ali ne uspe uresničevati v svojem lastnem poklicu, v svoji lastni poklicanosti. Saj ne rečem, da ni uspešen, tudi ne, da ne bi naredil kaj dobrega za družbo. Ampak tako se zdi, če človek poglobljeno pogleda, kako ga tako stanje mori, kako mu jemlje energijo in moč, in kako skuša nekako zakriti pred sabo in svetom, da vendarle gre, da vendarle sprejema, da se ne more uresničevati tako, kot čuti, da je poklican.

Na drugi strani mi je še bolj hudo, ko opazujem ljudi, ki se silijo k določeni dejavnosti, določeni uspešnosti, določenem trofejnemm življenju, določeni drugačnosti od drugih, "boljšosti". Redko so uspešni, tudi redko naredijo kaj dobrega za družbo. Če človek podrobno pogleda se zdi, da gre za neko beganje z namernim uhajanjem svojemu jedrnemu poklicu, svoji notranji poklicanosti, svojim talentom, ki jih tak človek gotovo ima. In ta skorajda brezumni trud porabi vso energijo za reči, ki v svetu niso in ne bodo nikoli veliko pomenile, če sploh.

V svetu se zdi, da je vedno več enih in drugih. Vedno več je tistih, ki so pozitivno ali v negativno levičarji, čeprav so desničarji.

http://idejalist.blogspot.com/2014/03/talenti-niso-smrtno-nevarni.html

*****
Saj poznate ključni problem ljudi, ki desnosmerno besedilo pišejo z levo roko?
Vedno si pokrivajo tisto, kar napišejo, in v bistvu ne morejo videti napak, ki bi jih prav zlahka popravili. Otroci na primer, dokler se ne naučijo vsaj skrivenčeno pisati od zgoraj ali od spodaj, ne popravljajo manjkajočih kljukic na šumnikih, ne pišejo vejic .... Ne vidijo tudi smisla stavka, ki so ga napisali, ker ne vidijo celote. Dobesedno pred seboj vidijo samo belino nad prazno črto, za seboj pa le svojo lastno roko. Resničnim levičarjem bi pravzaprav morali dovoliti zrcalno pisanje.

Širina relativnostne teorije, in njen nemir

Saj poznate Einsteina? Njegovo teorijo relativnosti? Pravzaprav sta dve, splošna in posebna.


Predstavljajmo si človeka na železniški postaji, ki vrže žogico navpično navzgor ravno toliko, da doseže 1m in potem ta pade nazaj 1 m. In vzemimo, da je bila sila roke takšna, da je žogica letela ravno s povprečno hitrostjo 1m/s, in da je upornost zraka taka, da je navzdol letela prav tako povprečno 1m/s.
Torej je (poenostavljeno gledano) potrebovala navzgor 1 s in navzdol 1 s, obakrat pa je prepotovala 1m, torej skupaj 2 m.

Predstavljamo si človeka v zaprtem vagonu na vlaku, ki pelje mimo železniške postaje z enakomerno hitrostjo 1m/s. Pri enakomerni hitrosti tak človek ne čuti nobene ga premikanja, tudi na žogico ne vpliva nobena drugačna sila kot na tisto s postaje. Vzemimo, da je sila roke in zračni upor enak kot na postaji. Tudi on istočano vrže žogico v zrak. Tudi njemu bo seveda žogica letela 1 s navzgor in 1 s navzdol, ker so pogoji enaki. To je jasno.

Pa je res jasno? Kakšno pot prepotuje žogica na gibajočem vlaku? Če jo gleda človek, ki se pelje z vlakom, mu je jasno, da 1 m navzgo in 1 m navzdol. Če pa jo gleda oni s postaje (in ima vagon prozorne stranice), pa se žogica najprej pomakne navzgor in poševno, potem pa navzdol in poševno. V bistvu zariše dve stranici enakokrakega trikotnika in v bistvu prepotuje nekaj več kot 1,41 m (koren iz 2) v eno smer, in enako v drugo smer. Skupaj torej 2,83 m.

Torej enaka žogica v enakih pogojih v istih dveh sekundah prepotuje hkrati 2m in 2,83m?

V bistvu ja. In to je posebna relativnostna teorija.

****
pavza za razmislek, bralci in bralke naj si narišejo ...
****

Predstavljajte si, da točka na Zemlji, na kateri stojimo na slovenskih geografskih vzporednikih, drvi okrog zemljine osi s hitrostjo okrog 200 m/s. Ko torej človek na postaji vrže žogico v zrak, ta v eni sekundi sploh in nikakor ne prepotuje le 1 m navzgor, ampak celih 200 m poševno, oziroma v rahlem loku!

Predstavljajte si Zemljo, ki okrog Sonca kroži s hitrostjo 30 km/s. Če torej žogico na severnem polu vržemo v zrak in čez dve sekundi pade nazaj v roko, v teh dveh sekundah ne prepotuje 2 m, ampak, saj ne boste verjeli, vsaj 60.000 m.

In predstavljajte si naše Sonce s svojimi pritlikavci, tudi našo Zemljo, ki ga okrog središča naše domače Galaksije nosi hitrost 220 km/s. Torej naša žogica prepotuje v dveh sekundah 440.000 m.

In iz opazovanj je jasno, da tudi Galaksija ni pri miru.

****
pavza za razmisek, morda risbo ali natančen izračun kotnih hitrosti (... polmer Zemlje, 1 dan okrog ...)
****

Predstavljajte si, da se vsi zgoraj opisani pojavi zgodijo v dveh sekundah. Hkratna pot 2m, 3,83m, 60 km in 440 km. Si predstavljate, da v bistvu ne gre za lienarna gibanja, ampak za kroženja in da torej žogica v dveh sekundah napravi eno čudno večkratno spiralno kolobocijo?

Si upate predstavljati, kako taka žogica sploh zdrži tolikšne pritike vseh teh ovinkov?

****
pavza za razmisek, morda greš ven in z vso silo nekajkrat brcneš žogo ( ... ne v sosedovo okno ...)
****

Predstavljajte si obratno pot.
Človek se pelje z vlakom in opazuje tistega, ki meče žogico na postaji naravnost v zrak. Kaj v bistvu vidi? Da je žogica onemu na postaji v eni sekundi zletela meter navzgor in v naslednji meter navzdol? Ne! Vidi koren iz 2. Vidi, da je žogica letela 2,83 m, njegova v vlaku pa natančno 2 m.

Torej sta obe žogici hkrati leteli 2 m in 2,83 m. V bistvu ja.
In podobno je z nekoliko večjimi žogicami po celem znanem vesolju ...

****
pavza za razmisek, morda čez noč, s pogledom v zvezdno nebo
****

Si morete misliti, da pravzaprav tako deluje ves naš svet?


*************

Le kakšen bi bil čas, če se stvari v Vesolju ne bi gibale?


*************
Morda potrebujete čas za umiritev v tem času, ki zgleda tako statičen, pa hkrati tako nemiren.
Gibajte se!

Dekolonizacija razvoja

G8 Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Rusija, Velika Britanija, Združene države Amerike.

G
Razvitost večine velikih temelji na pretekli kolonizaciji. Nekatere z neposrednimi kolonijami, druge z osvajanjem nikogaršnjih ozemelj. Tako so si razlagali, ko so preganjali ali si prisvajali izvorne prebivalce v imenu civilizacije, kulture, religije. Že od srednjega veta sem. Nekatere svojih kolonij očitno niso znale uporabiti, ali pa iz njih izvirajoče bogastvo dobro skrivajo, Nizozemska, Danska. Špancem in Portugalcem kljub obilici krvavega zlata ni uspelo.
Nekatere kolonizirajo nikogaršnje dobrine, na primer pogonske surovine na Norveškem ali arabskem svetu.
Nekateri kolonizirajo ljudi svojega lastnega naroda. Viet-nam, Kitajska, Indonezija.
Nekateri kolonizirajo kolonizirajoče. Otresajo tok denarja. Švica, Singapur, Honkong.

Tako je z razvojem, tako je razvitimi. Samo ob svojem verjetno ne bi bili razviti.

Zločin in kazen na obrobju družbe

Včasih se mi je zdelo smešno, in hkrati prebrisano, - seveda je to bilo v Ameriki, najbrž v filmu - ko je kakšen klošar ali drug človek z obrobja družbe jeseni naredil kakšen prekršek, in so ga potem po hitrem postopku za nekaj mesecev zaprli. Saj ni šlo za veliko reč, ampak samo toliko, da je zadostovalo: kakšna kraja, poškodba tuje imovine, morda pretep s hujšimo posledicami. Ja, v bistvu si je načrtno preskrbel hrano in stanovanje za mrzle zimske dni.

Danes, in v Evropi, ne vem, če kdo to počne načrtno. Imamo pa sisteme, ki nekaj podobnega omogočajo. Na primer vodilni neke velike firme. Z malverzacijami preusmeri denar ven iz podjetja. Dodano vrednost pridobiva z izkoriščanjem delavcev, dobaviteljev in privijanjem kupcev. Z vezano trgovino med politiko, bankami in nadzornimi organi si preskrbi ugodnosti, ki jih pravzaprav niti ne zna, niti ne zmore uporabiti - morda so mu zgolj poslovna trofeja.

Potem se dvigne družba (ali pa jo dvigne). Mediji, vsakokratna opozicijska politika, ob slučajnem obratu morda novonastali nadzorniki, ali višja sila. Razkrije sledi. Morda je vmes nekaj "nevednosti." (Čakajte no, ljudje z doktorati ne morejo biti nevedni niti takrat, ko jim tajnica podtakne sumljiv spis v podpisovanje...). Sodišče se zgodi. Človeka zaprejo. V zapor, v družbeno ignoranco, v samostan, v odstop, v družinski krog, v pokoj, v bolezen, karkoli. Družba človeka zapre in nihče več ga ne opazi.

Na govorim o klošarjih. Govorim o ljudeh z obrobja družbe, in sicer obrobja na nasprotni strani: za izobražence, inteligentne poslovneže, spretne trgovce, vplivne politike, duhovne voditelje. Govorim o ljudeh, ki so v svojem življenju nekaj pokazali, ki so uspeli, ki so bili dejansko vzor mnogih, pozitivni vzor.

Dokler ni prišla jesen ...

Pravo tu ne deluje prav. Te ljudi bi morali uporabiti. Uvesti bi morali kazenska podjetja, kazenske trgovine, celo kazenske škofije ali občine. Tam bi ti prebrisani ali nevedni ali lovci na trofeje morali odlužiti svoje napake. S trdim in poštenim delo, isto prebrisanostjo in poslovno ali duhovno ali komunikacijsko spretnostjo bi morali na pošten način poslovati tako, da bi se krivice povnile. Na primer v podjetju - ljudi bi bili dolžni pošteno plačevati. Dobaviteljem bi skrajšali plačilne roke na takoj. Kupci bi za dober denar vedno dobili dober izdelek ali storitev. Brez popuščanja. Davki kot družbena dolžnost bi bili poplačani kot je pošteno. Na primer v občini: presoja o družebni potrebnosti investicije bi ne bila potisnjena v predvolilno obdobje, javna naročila bi bila odprta ne po zakonu ali zaradi zakona, ampak zaradi boljše kakovosti. In podobno, za vsakogar posebej glede na prej izkazane sposobnosti.

In kdo bo tisti, ki bo določal, kako se bo to izvedlo? Družba sama, kot celota. Če je bila sposobna tolerirati in se naslajati, in od teh jesenskih premetencev celo prejemati bonuse, veliko bonusov, morda samopomembnosti, do zadovoljstva, do majhnih donacij in uslug ... bo ta družba sposobna tudi obrata. To se bo moralo zgoditi, ker bodo sicer zapori in njim podobne zgoraj naštete neformalne oblike zaprtosti, postale premajhne - oziroma vsi bomo obtičali v njih ... Skratka, če tega ne bomo izvedli, se bo sámo izvedlo.

Sam bi tem kaznim dodal samo en popust: časa bi imeli dvakrat več, kot takrat, ko so se zadeve uničevale.


http://idejalist.blogspot.com/2014/05/o-mnenju-in-ze-davni-ukinitvi-prava.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/uzakonitev-nezakonitega.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/druzba-klice-avtoritete.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/neskoncna-lahkota-podpisa-in-narodna.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/meja-med-moralo-in-pravom.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/prilagoditvene-zmoznosti-v-slovenski.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/odstopljeni-vrsilci-odgovornosti.html

Obrazi raznolikosti

Včasih, ko človek hodi po ulici, polni ljudi, se zamisli: vsak ima svoj obraz, vsak svoje kretnje, vsak svoj način hoje, potresanja rok, migljajev brade ob govorljenju, obračanja oči, mežikanja. Lahko si spotoma misliš, kako ima vsak od teh ljudi svoje tok misli, svoje cilje, svoje želje in namene, svoje skrbi in tegobe. Potem si lahko misliš, da ima vsak od njih sovjo preteklost in prihodnjsot, vsak izključno svojo, sicer soodvisno od bližnjih, morda tudi od manj bližnjih.

Včasih, ko človek srečuje domače živali, se zamisli, kako je vsaka drugačna. Moj pes ima drugačne lise kot sosedov, čeprav sta iste pasme. Sosedova konja sta iste matere, pa povsem različna. Pogledaš opice v živalski vrt - vsak svoje obnašanje, vsaka sovja panika ali oežernost, svoj obraz, svoj način lupljenja banae. Pogledaš liščke na vrt - zdo se,d aso vsi enski, a od blizu, če jim slediš z daljnogledob: vsak ima nekoliko drugačno nianso kljuna, drugačno izstipanje pernatega podbradka, podobno, a vendar drugače razporejeno pisanost perja. In drugačno petje.

Ste že videli dve popolnoma enaki rastlini? Če ste, verjetno niste pogledali.

Lamium orvala ali velecvetna mrtva kopriva 

zgornje socvetje enega od brezštevilnih osebkov 9. maja 2014. 

Čeprav je mrtva, je živa. In še vsak cvet je drugače lisast.

Kaj, če bi človek lahko vsak dan gledal čebele ali mravlje, rake ali pajke, morda deževnike ali polže. Vsakega posebej, po osebkih, po obrazih. Saj nimajo vsi enakih dlakic in obustnih okončin. Saj niso vsa očesca enako nameščena in v enakih odtenkih. Saj vsak ob stresu svoje telo napne v nekoliko drugačen lok. In potem steče ali pa ne, ali pa se skirje, ali otrpne. Kaj, ko bi se ozrl na mikroskopske alge, ali hife gliv, ki napolnjujejo gozdna tal. Ali sluz bakterij in plesni na gnijoči pomaranči?

Kolikšno je število vseh teh oblik, kolikšno je število vseh teh obrazov.
In koliko je vseh teh zgodovin.

O mnenju in že davni ukinitvi prava

Mnenje. Kaj menite o mnenju? Sploh kaj menite, ali pustite drugim, da za vas menijo?

V pravnem sistemu sistem mnenj ne bi smel obstajati. Nič ni narobe z mnenjem in nič ni narobe s pravom oziroma zakonodajo. Vendar se prav(il)o in mnenje izključujeta. Razlika med pravom in mnenjem je predvsem smernost. Mnenje je vedno enosmerno. Pravo je na podlagi družbenega dialoga večsmerno in večplastno. Ni popolno, vendar mora biti zadosti odprto, da ima rešitve tudi v primerih, ki zaradi dinamike življenja (še) niso dobesedno dorečeni. Ta odprtost ni anarhična liberalnost, ampak svobodna etična načelnost, iz katere pravo pravzaprav izhaja.

V slovenski javnosti se zdi, da ne potrebujemo prava. Namreč, upoštevamo ga morda le pri majhnih in diskreditiranih ljudeh. Vsak velik lahko ubija, psihično, z maltretiranjem, s tajnimi grožnjami. Vsak velik lahko krade, formalno legalno. Vsak velik lahko zganja karkoli si zaželi, saj ima v adresarju telefonske številke tistega, ki mu lahko pomaga - pravzaprav je pomoč obojestranska.

V slovenski javnosti (in po mnogih drugih državah t.i. demokracije zahodnega tipa) se celo zdi, da ravno ob ključnih dogodkih demokracije pravo ne velja. Na primer volitve. Na primer ločitev sodstva od politike. Na primer pacientove pravice in polprivatnost zavarovalnic....
Mar ni čudno, da prav v vseh primerih, ko se nekaj ključnega v javnosti zgodi, ugotovimo, da je tisto področje pravno neurejeno. In posežemo po mnenjih. Še huje: potem se ravnamo po mnenjih.

Dejansko vsak na novo sprejet zakon področja ne ureja več, ampak etiko tistega področja zamenja s pravom, hkrati pa se zaveda, da zakon ne more urejati vsega in to pomeni, da bo na izvršilni stopnji potrebno poiskati mnenje. Mnenje že imanentno vgradimo v zakonodajo, namesto ta bi vgradili etiko..

Potem pa pravniki namesto razlage zakonodaje razlagajo etiko.
Dejansko smo že davno ukinili pravo.

Je objektivnost objektivna?

Je mogoče, da objektivnost, kakršno poznamo, ni objektivna? Je mogoče, da smo v svoji objektivnosti zgrešili večji del nečesa, kar dejansko obstaja? Celo ne zgrešili. Ker hočemo ostati brezizhodno objektivni, vse to ignoriramo – kljub slutnjam in izračunom, celo opazovanjem in dokazom.

Smo objektivnost morda le mi naredili objektivno v svoji subjektivnosti?

Ali feminizem vzdržuje agonijo patriarhata?

Feminizem, oziroma bolje rečeno, feminizmi, so danes v svetu znana in priznana družbenopolitična gibanja. Nekdanje osnovno poslanstvo borbe za pravice žensk, je dandanes nadgrajeno s širšimi vsebinami mnogih družbenih področij, celo okoljevarstva.
Feminizem je tudi moderen, hkrati pa pogosteje narobe razumljen kot prav; če "prav" sploh lahko kakorkoli definiramo. Obstajajo radikalni in zmerni feminizmi. Pustimo ob strani bitke za posamezne, kot-da iz sveta izvlečenih pravic (bolj v obliki morebitnih ugodnosti), in poglejmo dva nekoliko bolj splošno-teoretična primera.

Pri kakšnem radikalnem feminizmu, ki na primer rado obtožuje verske filozofije prevladujočih religij kot izključujoče moške, je čudno to, da spregleda, komu se že pri krščanstvu (če bi prešteli) namenja več slave. Nedvomno bi ugotovili, da so ženske v Bibliji močnejši karakterji in Marija po ukvarjanju vernikov daleč pred osrednjo osebnostjo te vere, Kristusom samim. Celo ljudsko izročilo iz teh verskih osnov je bistveno bolj žensko, še več, celo kletvice so pogostejše z ženskim nadihom kot z moškim. Taki radikalni feminizmi so nevarni predvsem sami sebi, ker porajajo in ojačajo nasprotovanje.
Po drugi strani pa ob mislih nekaterih feminističnih gibanj takoj začutiš ozadje v globljem razmisleku, ki rodi jasnejši smisel in pomen. Na primer lepa definicija ekofeminizma pravi, da je odnos kapitalista bele človeške rase do narave in do žensk soroden, torej izkoriščevalski. Iz tega sledi, da je tudi reševanje neuravnoteženosti na obeh področjih mogoče reševati vzporedno. To zna biti uspešno.


Ne glede na radikalnost ali zmernost, vedno obstaja nevarnost feminizma predvsem ta, da rojeva nasprotovanje, torej antitezo. A proti kateri tezi? Mar maskulizem sploh obstaja? Proti patriarhatu? Ali ni to pa nekaj povsem drugega, povsem drug nivo medgeneracijskih odnosov?

Mi prihaja  na misel, da tako dobimo v intelektalno-čustvenem prostoru družbe dve nasprotji, ki ne le v radikalnem primeru nista sposobni sinteze (ker sta na različnih nivojih), ampak izhajata iz privzetega dejstva, da sinteza nikoli ne bo možna, ker antiteza sploh ne obstaja v taki obliki, da bi se bilo mogoče proti njej boriti. Pravzaprav je to škoda za družbo in se, tako se zdi, bolj nagiba k agoniji nasprotovanja kot sožitju.


Ali torej ne bi bila (naj)bolj prava pot gibanje za uravnoteženje?
Mar ne dela tako narava pri vseh drugih bitjih? Mar ni življenje eno in nas vse skupaj nekako neločljivo povezuje?

Razumevanje ameriških filmov

Včasih je težko razumeti ameriške filme. Človek v njih komaj kaj resničnega najde. Že osnova, na primer podlaga ali scenarij, je dogovorjen ali naročnen - vendar ne v umetniško svobodo, ampak po receptu, ki finančno uspe: zadosti dinamična zgodba, preplet mistike, romantike, morale, nasilja, seksa in solz. Nadaljuje se z izbiro sodelujočih imen in tehniko: oboje mora biti tako organizirano, da protegne še dodatne gledalke, še dodatne gledalce, še dodatno skupino ciljne publike. O kakšni umetnosti redko kaj sledu. Še igralce, v katere so nekateri nekoč verjeli, so naučili dobro igrati igranje; ne za igro vsebine, za igro uspeha. Potem sledi prilagajanje, povezovanje posameznih naštetih elementov v sinergijo, ki prinese še večji uspeh. Na koncu sta potrebna briljantno vidna promocija in skrivnostnost pri datumu premiere.

Po prvih nekaj dneh predvajanja, je vsega konec. Pepel. Videno, Pozabljeno. Film se uvrsti na neke lestvice in na vekomaj tiči tam. Denar odide v naslednje produkcije, v naslednje sisteme industrijske kvaziumetnosti.

Težko je razumeti ameriške filme. Še težje je razumeti ves preostali svet, ki je začel verjeti v ameriške neresnice.

Slovenci nočemo kraljev (poskus prvomajske budnice)

Velika težava slovenske družbe je način vodenja dela. Kateregakoli dela: gospodarske firme, znanstvene ustanove, državne ali paradržavne inštitucije ali društva; ali občine ali države. Zdi se, da ni nobenih razlik med gospodarstvom ali negospodarstvom, mandatnim ali stalnim, profitnim ali neprofitnim, projektnim ali rednim, niti ne značilnih razlik med spoloma, starosti, politični pripadnosti, izobrazbi.

Govorimo o individualnem vodenju, torej o direktorjih, predsednikih, ravnateljih, ki je našem pravnem sistemu na vseh področjih postal izključujoča stalnica. Govorim o individualnem vodenju, ki meji na diktaturo, in ki se je doslej vedno pokazala kot smrtonosna za volilce in izvoljene.Oziroma hkrati govorim o skupinskih vodstvenih organih, kot so razni sveti, ki jih je sistem popolnoma marginaliziral.  Marginalizacija se sicer ni zgodila neposredno, ampak je sistem postal takšen, da so upravni, nadzorni ali zunanji strokovni sveti z redkimi izjemami postali odlagališče za ljudi, ki jih ugodnosti takšnega članstva zadovoljijo, dokler morda ne pride njihova ura za vzpon na individualno vodstveno mesto; spet z redkimi izjemami. Čeprav ne z besedami, govorim tudi in predvsem o stroki in vsebini. V večini srednje velikih organizacij, in teh je na Slovenskem v bistvu največ, se je marginalizirala tudi vloga notranjih strokovnih svetov, kar je še posebej kritično neproduktivni tam, kjer ima večina zaposlenih z vsebinskega področja enako stopnjo izobrazbe. - to je v večini družbenih ustanov.


Redki so primeri, kjer je individualno vodenje vsestransko in dolgoročno uspešno. Naj navedem dva, in sicer tam, kjer je ustanovitelj hkrati lastnik in ves čas vodja, in v primerih ozko namenskih inovativnih projektov ali začasnih organizacij, kjer celoten delovni proces od inicialne ideje do končnega rezultata poteka s točno določenim, dotlej še nevidem ciljem ali po dotlej še neuveljavljeni metodi.

Kaj se dogaja?
Imamo zavod, na primer šolo ali zdravstveni dom, kjer ima večina ključnih ljudi podobno višino izobrazbe. Po zakonodaji mora tak zavod imeti vodjo, direktorat, ravnatelja, ravnateljico. Procedura imenovanja je dokaj zahtevna in povezana s sistemi preverjanja na državni in lokalni ravni. Tak zavod se finančno in tudi strokovno napaja praktično izključno s strani države, torej davkoplačevalskega denarja. Za ustanovo škodljiva individualiziranost vodilne osebe brez potrebe inicira že z izvolitvijo. Redki posamezniki pomembnost take družbene vloge sprejmejo na zdrav človeški način. V času dela mu - večinoma so to pedagogi, vzeti iz kolektiva - pade ogromno nepedagoškega dela, predvsem organizacijskega in nekoliko finančnega usklajevanja, ki ga dotlej ni poznal(a). V začetni vnemi, da bi bilo to delo dobro opravljeno, in ker to delo kljub vsemu ni tako zahtevno, kot mnogi potarnajo (pa bolj zato, da bi se "bivšim kolegom" zamislili), jim večinoma vsaj na videz uspe (čeprav ni kaj uspeti, saj je takih zavodov po državi na stotine, prav enakih, in odkrivanje tople vode se redko obrestuje). Torej gre za nov razlog za dvig samopomembnosti. Ker ostali kolektiv skuša nadaljevati svoje osnovno delo, na primer zdravljenje pacientov, birokracijo z veseljem prepušča vodilnemu ali vodilni, kar dodatno okrepi samopodobo, da je tista oseba vseh teh, v naši državi relativno zapletenih, predvsem pa stalno spreminjajočih se procesov, dobra, Ne, celo odlična. Zaradi občasnih javnih nastopov je potrebno kaj narediti tudi na obnašanju, retoriki, nenazadnje videzu - spet vse v smeri samopodobe.
Ni povsod tako, vendar izjeme zelo zelo reko pridejo skozi (kvazi)strokovna ali politična sita.

Kaj se še dogaja?
Imamo ljudi, ki so preprosto tako težki značaji, da jih družba izloči tako, da jih postavi na vodilno mesto. To je sistem "Zdaj se pa izkaži!", ki v družbi uspešno deluje. Ne glede na druge, za vsebino pomembne lastnosti se posameznik potem zdi samemu sebi res pomemben, izvoljen, poklican. Čeprav morda ima določene sposobnosti, jih (s strani volilcev, soudeležencev ali lastnega mišljenja) napihnjena smopodoba pogosto v veliki meri zatre. Če gre za državo, državno ustanovo ali podjetje v državni lasti, kjer so prihodki določeni z zakonodajo, skoraj ne more (ne sme) priti do napak.
Gre tudi obratno: vodilna mesta takih ustanov postanejo tudi odlagališča z vrha navzdol odsluženih politikov in nekdanjih funkcionarjev. Rezultat je (lahko) porazen, saj so vodilni pogosto zaradi previsoke samopodobe bistveno manj sposobni kot ljudje, katere vodijo.


Primerov je še veliko, razultat se odraža v splošnem stanju družbe povsod tam, kjer potem trpi vsebina, torej pacienti, šolarji, upravni postopki, politične odločitve, proizvodnja ali prodaja, in vse, kar je še takšnega.

In kaj še?
Vodilni, bolje rečeno "izvoljeni", s prvega in drugega primera začenjajo razvijati komunikacijske metode, s katerimi skušajo prikriti nastale razmere, ki niti njim globoko znotraj niso všeč. Morda postanejo priljudni, prijazni, radodarni uslužni do malega človeka - vendar nikoli brez prisotnosti medijev. Morda se začnejo udeleževati kulturnih prireditev ali organizirajo znanstvene simpozije - vendar nikoli brez objavljenih urnikov skupinskega fotografiranja (fotosešnov) ali obveznega uvodnega nagovora. Morda gredo na športno tekmo, vendar nikoli v stranko vas, ampak na pomembno, seveda tudi VIP sedež. Pravzaprav jih "volilci" z izkoriščanjem takih potez tudi sami izkoriščajo (ali pa se oni pustijo izkoriščati ...). V skrajnih primerih izvoljeni in volilci uprizorijo nekakošno usmiljenje, izvoljeni ali izvoljena se svojim podanikom dobesedno zasmili, in jo/ga zato začnejo še bolj podpirati.

In tako dalje. Lahko bi premnogih županih, predsednikih, cerkvenem vodstvu, političnih strankah ...


Rešitev te hude težave je teoretično zelo preprosta. Uvesti je treba skupinsko vodenje. Vendar tokrat ne teoretično ali formalno v obliki gospodarskih ali negospodarskih svetov, ampak dejansko, to pomeni v predpisih in v praksi.

Zdi se, da so otroci najbolj vzgojeni in naučeni v šolah, kjer je vodenje po čudnem naključju prepuščeno dologoletnim marljivim, poglobljenim ravnateljem ali ravnateljicam, ki se s svojimi sodelavci posvetujejo, in na primer na spletnih straneh sploh ne navajajo "pomembnosti" svoje funkcije. So eden od. Zdi se, da največ dosežejo tisti raziskovalni zavodi, kjer gre pri vodenju za kroženje, ker je vodilni le nekakšen predstavnik, sicer pa v veselju do poklica in pozitivnega prispevka za družbo le delavec kot vsi ostali. Je eden od. Zdi se, da težave najhitreje in najbolj cvetoče rešujejo tisti javni zavodi, kjer se direktor prvi dan po imenovanju s strani "vlade" ne napihne čez vse zaposlene, celo morda najbolje tisti, kjer se vodilno mesto (če je to v sedanji "zelo demokratični obliki političnih v.d. imenovanj in posledično njihovih časovnih prelitij v izkušene sploh še možno) slučajno izteže v naključno članico ali člana kolektiva. Ostanejo eden od. Zdi se, da so pacienti še najbolj zadovoljni in zdravi tem, kjer delo poteka usklajeno in mirno, torej ustanova ni razdeljena med male bogove. Samo vodijo in poslovno od-govarjajo tako, da se po-govarjajo.

Zdi se, iz zgodovine (pa čeprav morda ni bilo nikoli res, imajo pa ljudje to očitno v glavah), da najbolje deluje sistem ljudske demokracije, ki se začne na dvanajstih kamnih pod vaško lipo. Zdi se celo, da je karantanski knez, kdorkoli je že to bil, sploh ni bil vladar, ampak zgolj usklajevalec in nekakšen zunanji minister. Eden od. Ker se je moral pogajati s sosednjimi, drugače govorečimi ljudmi, je morda Slovencem prišlo prav, če je znal tuj jezik, ali pa morda kar enostavno bil "tuj", bodisi frankovske, habsburške, avstrijske ali ogrske, ali pa ene od takih ali drugačnih jugoslavij ali evrop. Morda smo se prav zato ohranili, ker smo tiste družbene nasilneže, ki so imeli samonapihljive prednastavke znali izločiti na tak ali drugačen način, za formalno vodenje pa pragmatično izbrali tako osebo, pri keteri je bilo mogoče dejansko uporabiti ali izrabiti kakšno njihovih sposobnosti. Morda se v takem sistemu skriva imanentno ljudsko pravo in gre za splošno starodavno značilnost manjših ljudstev, kjer se vsi poznajo, in ne morejo imeti kralja.

A pustimo zdaj družbeno-zgodovinsko špekuliranje. Težava danes je tukaj in zdaj, ostaja in se povečuje. Težava izbija v medijih. Menjave oseb na vodilnih položajih očitno le stopnjujejo družbeni vrtinec. Individualiziranost vodenja, s katero je povezana marginalizacija soljudi, začenja ovirati miselne, inlektualne, čustvene, zdravstvene, pedagoške, upravne, delovne in vse druge procese.

Rešitev te hude težave je teoretično zelo preprosta. Pri vsakem delu je treba uvesti skupinsko vodenje. Vendar ne tokrat ne teoretično ali formalno, ampak dejansko, v predpisih in v praksi. Zakaj pa ne?

Na praznik dela in god Jožefa delavca, 2014.

http://idejalist.blogspot.com/2013/05/odlocitve-v-kriznem-casu-poskus.html