Včasih se mi je zdelo smešno, in hkrati prebrisano, - seveda je to bilo v Ameriki, najbrž v filmu - ko je kakšen klošar ali drug človek z obrobja družbe jeseni naredil kakšen prekršek, in so ga potem po hitrem postopku za nekaj mesecev zaprli. Saj ni šlo za veliko reč, ampak samo toliko, da je zadostovalo: kakšna kraja, poškodba tuje imovine, morda pretep s hujšimo posledicami. Ja, v bistvu si je načrtno preskrbel hrano in stanovanje za mrzle zimske dni.
Danes, in v Evropi, ne vem, če kdo to počne načrtno. Imamo pa sisteme, ki nekaj podobnega omogočajo. Na primer vodilni neke velike firme. Z malverzacijami preusmeri denar ven iz podjetja. Dodano vrednost pridobiva z izkoriščanjem delavcev, dobaviteljev in privijanjem kupcev. Z vezano trgovino med politiko, bankami in nadzornimi organi si preskrbi ugodnosti, ki jih pravzaprav niti ne zna, niti ne zmore uporabiti - morda so mu zgolj poslovna trofeja.
Potem se dvigne družba (ali pa jo dvigne). Mediji, vsakokratna opozicijska politika, ob slučajnem obratu morda novonastali nadzorniki, ali višja sila. Razkrije sledi. Morda je vmes nekaj "nevednosti." (Čakajte no, ljudje z doktorati ne morejo biti nevedni niti takrat, ko jim tajnica podtakne sumljiv spis v podpisovanje...). Sodišče se zgodi. Človeka zaprejo. V zapor, v družbeno ignoranco, v samostan, v odstop, v družinski krog, v pokoj, v bolezen, karkoli. Družba človeka zapre in nihče več ga ne opazi.
Na govorim o klošarjih. Govorim o ljudeh z obrobja družbe, in sicer obrobja na nasprotni strani: za izobražence, inteligentne poslovneže, spretne trgovce, vplivne politike, duhovne voditelje. Govorim o ljudeh, ki so v svojem življenju nekaj pokazali, ki so uspeli, ki so bili dejansko vzor mnogih, pozitivni vzor.
Dokler ni prišla jesen ...
Pravo tu ne deluje prav. Te ljudi bi morali uporabiti. Uvesti bi morali kazenska podjetja, kazenske trgovine, celo kazenske škofije ali občine. Tam bi ti prebrisani ali nevedni ali lovci na trofeje morali odlužiti svoje napake. S trdim in poštenim delo, isto prebrisanostjo in poslovno ali duhovno ali komunikacijsko spretnostjo bi morali na pošten način poslovati tako, da bi se krivice povnile. Na primer v podjetju - ljudi bi bili dolžni pošteno plačevati. Dobaviteljem bi skrajšali plačilne roke na takoj. Kupci bi za dober denar vedno dobili dober izdelek ali storitev. Brez popuščanja. Davki kot družbena dolžnost bi bili poplačani kot je pošteno. Na primer v občini: presoja o družebni potrebnosti investicije bi ne bila potisnjena v predvolilno obdobje, javna naročila bi bila odprta ne po zakonu ali zaradi zakona, ampak zaradi boljše kakovosti. In podobno, za vsakogar posebej glede na prej izkazane sposobnosti.
In kdo bo tisti, ki bo določal, kako se bo to izvedlo? Družba sama, kot celota. Če je bila sposobna tolerirati in se naslajati, in od teh jesenskih premetencev celo prejemati bonuse, veliko bonusov, morda samopomembnosti, do zadovoljstva, do majhnih donacij in uslug ... bo ta družba sposobna tudi obrata. To se bo moralo zgoditi, ker bodo sicer zapori in njim podobne zgoraj naštete neformalne oblike zaprtosti, postale premajhne - oziroma vsi bomo obtičali v njih ... Skratka, če tega ne bomo izvedli, se bo sámo izvedlo.
Sam bi tem kaznim dodal samo en popust: časa bi imeli dvakrat več, kot takrat, ko so se zadeve uničevale.
http://idejalist.blogspot.com/2014/05/o-mnenju-in-ze-davni-ukinitvi-prava.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/04/uzakonitev-nezakonitega.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/03/druzba-klice-avtoritete.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/neskoncna-lahkota-podpisa-in-narodna.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/02/meja-med-moralo-in-pravom.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/prilagoditvene-zmoznosti-v-slovenski.html
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/odstopljeni-vrsilci-odgovornosti.html