1. maj 2014

Slovenci nočemo kraljev (poskus prvomajske budnice)

Velika težava slovenske družbe je način vodenja dela. Kateregakoli dela: gospodarske firme, znanstvene ustanove, državne ali paradržavne inštitucije ali društva; ali občine ali države. Zdi se, da ni nobenih razlik med gospodarstvom ali negospodarstvom, mandatnim ali stalnim, profitnim ali neprofitnim, projektnim ali rednim, niti ne značilnih razlik med spoloma, starosti, politični pripadnosti, izobrazbi.

Govorimo o individualnem vodenju, torej o direktorjih, predsednikih, ravnateljih, ki je našem pravnem sistemu na vseh področjih postal izključujoča stalnica. Govorim o individualnem vodenju, ki meji na diktaturo, in ki se je doslej vedno pokazala kot smrtonosna za volilce in izvoljene.Oziroma hkrati govorim o skupinskih vodstvenih organih, kot so razni sveti, ki jih je sistem popolnoma marginaliziral.  Marginalizacija se sicer ni zgodila neposredno, ampak je sistem postal takšen, da so upravni, nadzorni ali zunanji strokovni sveti z redkimi izjemami postali odlagališče za ljudi, ki jih ugodnosti takšnega članstva zadovoljijo, dokler morda ne pride njihova ura za vzpon na individualno vodstveno mesto; spet z redkimi izjemami. Čeprav ne z besedami, govorim tudi in predvsem o stroki in vsebini. V večini srednje velikih organizacij, in teh je na Slovenskem v bistvu največ, se je marginalizirala tudi vloga notranjih strokovnih svetov, kar je še posebej kritično neproduktivni tam, kjer ima večina zaposlenih z vsebinskega področja enako stopnjo izobrazbe. - to je v večini družbenih ustanov.


Redki so primeri, kjer je individualno vodenje vsestransko in dolgoročno uspešno. Naj navedem dva, in sicer tam, kjer je ustanovitelj hkrati lastnik in ves čas vodja, in v primerih ozko namenskih inovativnih projektov ali začasnih organizacij, kjer celoten delovni proces od inicialne ideje do končnega rezultata poteka s točno določenim, dotlej še nevidem ciljem ali po dotlej še neuveljavljeni metodi.

Kaj se dogaja?
Imamo zavod, na primer šolo ali zdravstveni dom, kjer ima večina ključnih ljudi podobno višino izobrazbe. Po zakonodaji mora tak zavod imeti vodjo, direktorat, ravnatelja, ravnateljico. Procedura imenovanja je dokaj zahtevna in povezana s sistemi preverjanja na državni in lokalni ravni. Tak zavod se finančno in tudi strokovno napaja praktično izključno s strani države, torej davkoplačevalskega denarja. Za ustanovo škodljiva individualiziranost vodilne osebe brez potrebe inicira že z izvolitvijo. Redki posamezniki pomembnost take družbene vloge sprejmejo na zdrav človeški način. V času dela mu - večinoma so to pedagogi, vzeti iz kolektiva - pade ogromno nepedagoškega dela, predvsem organizacijskega in nekoliko finančnega usklajevanja, ki ga dotlej ni poznal(a). V začetni vnemi, da bi bilo to delo dobro opravljeno, in ker to delo kljub vsemu ni tako zahtevno, kot mnogi potarnajo (pa bolj zato, da bi se "bivšim kolegom" zamislili), jim večinoma vsaj na videz uspe (čeprav ni kaj uspeti, saj je takih zavodov po državi na stotine, prav enakih, in odkrivanje tople vode se redko obrestuje). Torej gre za nov razlog za dvig samopomembnosti. Ker ostali kolektiv skuša nadaljevati svoje osnovno delo, na primer zdravljenje pacientov, birokracijo z veseljem prepušča vodilnemu ali vodilni, kar dodatno okrepi samopodobo, da je tista oseba vseh teh, v naši državi relativno zapletenih, predvsem pa stalno spreminjajočih se procesov, dobra, Ne, celo odlična. Zaradi občasnih javnih nastopov je potrebno kaj narediti tudi na obnašanju, retoriki, nenazadnje videzu - spet vse v smeri samopodobe.
Ni povsod tako, vendar izjeme zelo zelo reko pridejo skozi (kvazi)strokovna ali politična sita.

Kaj se še dogaja?
Imamo ljudi, ki so preprosto tako težki značaji, da jih družba izloči tako, da jih postavi na vodilno mesto. To je sistem "Zdaj se pa izkaži!", ki v družbi uspešno deluje. Ne glede na druge, za vsebino pomembne lastnosti se posameznik potem zdi samemu sebi res pomemben, izvoljen, poklican. Čeprav morda ima določene sposobnosti, jih (s strani volilcev, soudeležencev ali lastnega mišljenja) napihnjena smopodoba pogosto v veliki meri zatre. Če gre za državo, državno ustanovo ali podjetje v državni lasti, kjer so prihodki določeni z zakonodajo, skoraj ne more (ne sme) priti do napak.
Gre tudi obratno: vodilna mesta takih ustanov postanejo tudi odlagališča z vrha navzdol odsluženih politikov in nekdanjih funkcionarjev. Rezultat je (lahko) porazen, saj so vodilni pogosto zaradi previsoke samopodobe bistveno manj sposobni kot ljudje, katere vodijo.


Primerov je še veliko, razultat se odraža v splošnem stanju družbe povsod tam, kjer potem trpi vsebina, torej pacienti, šolarji, upravni postopki, politične odločitve, proizvodnja ali prodaja, in vse, kar je še takšnega.

In kaj še?
Vodilni, bolje rečeno "izvoljeni", s prvega in drugega primera začenjajo razvijati komunikacijske metode, s katerimi skušajo prikriti nastale razmere, ki niti njim globoko znotraj niso všeč. Morda postanejo priljudni, prijazni, radodarni uslužni do malega človeka - vendar nikoli brez prisotnosti medijev. Morda se začnejo udeleževati kulturnih prireditev ali organizirajo znanstvene simpozije - vendar nikoli brez objavljenih urnikov skupinskega fotografiranja (fotosešnov) ali obveznega uvodnega nagovora. Morda gredo na športno tekmo, vendar nikoli v stranko vas, ampak na pomembno, seveda tudi VIP sedež. Pravzaprav jih "volilci" z izkoriščanjem takih potez tudi sami izkoriščajo (ali pa se oni pustijo izkoriščati ...). V skrajnih primerih izvoljeni in volilci uprizorijo nekakošno usmiljenje, izvoljeni ali izvoljena se svojim podanikom dobesedno zasmili, in jo/ga zato začnejo še bolj podpirati.

In tako dalje. Lahko bi premnogih županih, predsednikih, cerkvenem vodstvu, političnih strankah ...


Rešitev te hude težave je teoretično zelo preprosta. Uvesti je treba skupinsko vodenje. Vendar tokrat ne teoretično ali formalno v obliki gospodarskih ali negospodarskih svetov, ampak dejansko, to pomeni v predpisih in v praksi.

Zdi se, da so otroci najbolj vzgojeni in naučeni v šolah, kjer je vodenje po čudnem naključju prepuščeno dologoletnim marljivim, poglobljenim ravnateljem ali ravnateljicam, ki se s svojimi sodelavci posvetujejo, in na primer na spletnih straneh sploh ne navajajo "pomembnosti" svoje funkcije. So eden od. Zdi se, da največ dosežejo tisti raziskovalni zavodi, kjer gre pri vodenju za kroženje, ker je vodilni le nekakšen predstavnik, sicer pa v veselju do poklica in pozitivnega prispevka za družbo le delavec kot vsi ostali. Je eden od. Zdi se, da težave najhitreje in najbolj cvetoče rešujejo tisti javni zavodi, kjer se direktor prvi dan po imenovanju s strani "vlade" ne napihne čez vse zaposlene, celo morda najbolje tisti, kjer se vodilno mesto (če je to v sedanji "zelo demokratični obliki političnih v.d. imenovanj in posledično njihovih časovnih prelitij v izkušene sploh še možno) slučajno izteže v naključno članico ali člana kolektiva. Ostanejo eden od. Zdi se, da so pacienti še najbolj zadovoljni in zdravi tem, kjer delo poteka usklajeno in mirno, torej ustanova ni razdeljena med male bogove. Samo vodijo in poslovno od-govarjajo tako, da se po-govarjajo.

Zdi se, iz zgodovine (pa čeprav morda ni bilo nikoli res, imajo pa ljudje to očitno v glavah), da najbolje deluje sistem ljudske demokracije, ki se začne na dvanajstih kamnih pod vaško lipo. Zdi se celo, da je karantanski knez, kdorkoli je že to bil, sploh ni bil vladar, ampak zgolj usklajevalec in nekakšen zunanji minister. Eden od. Ker se je moral pogajati s sosednjimi, drugače govorečimi ljudmi, je morda Slovencem prišlo prav, če je znal tuj jezik, ali pa morda kar enostavno bil "tuj", bodisi frankovske, habsburške, avstrijske ali ogrske, ali pa ene od takih ali drugačnih jugoslavij ali evrop. Morda smo se prav zato ohranili, ker smo tiste družbene nasilneže, ki so imeli samonapihljive prednastavke znali izločiti na tak ali drugačen način, za formalno vodenje pa pragmatično izbrali tako osebo, pri keteri je bilo mogoče dejansko uporabiti ali izrabiti kakšno njihovih sposobnosti. Morda se v takem sistemu skriva imanentno ljudsko pravo in gre za splošno starodavno značilnost manjših ljudstev, kjer se vsi poznajo, in ne morejo imeti kralja.

A pustimo zdaj družbeno-zgodovinsko špekuliranje. Težava danes je tukaj in zdaj, ostaja in se povečuje. Težava izbija v medijih. Menjave oseb na vodilnih položajih očitno le stopnjujejo družbeni vrtinec. Individualiziranost vodenja, s katero je povezana marginalizacija soljudi, začenja ovirati miselne, inlektualne, čustvene, zdravstvene, pedagoške, upravne, delovne in vse druge procese.

Rešitev te hude težave je teoretično zelo preprosta. Pri vsakem delu je treba uvesti skupinsko vodenje. Vendar ne tokrat ne teoretično ali formalno, ampak dejansko, v predpisih in v praksi. Zakaj pa ne?

Na praznik dela in god Jožefa delavca, 2014.

http://idejalist.blogspot.com/2013/05/odlocitve-v-kriznem-casu-poskus.html