Razširjena etična odgovornost

Z etiko razširjene odgovornosti imamo težave predvsem zato, ker nas presega že na ravni človeka kot vrste. Čustva, ki so individualna, in ki jih pri drugih živih bitjih ne opažamo v tolikšni meri, so v močnem nasprotju z ohranjanjem življenjske linije človeštva. Jaz kot osebek posameznik imam samoohranitveni nagon po preživetju samega sebe, kljub zavedanju, da bom enkrat v vsakem primeru telesno preminil. In ta nagon se znotraj vsakega od nas bori z nagonom, ki ga po ugotovitvah biologov diktira genski zapis. Ta nagon pa daje prednost ohranjanju vrste oziroma življenja vrste kot take. Še več, ta genski zapis je očitno v dinamičnem ravnotežju z genskimi zapisi drugih bitij, kar pomeni, da se neka vrsta, na primer človeška, v ekološki niši ohranja vse dokler je uravnoteženje mogoče. Ko ni več mogoče, ga zamenja druga vrsta, pri čemer se lahko dinamično spreminja tudi ekološka niša sama.