Na pomoč! pokličejo mnogi. No, vsaj nekateri. Večina vztraja v sistemu. Tudi, ali pa sploh takrat, kadar ima ta vgrajeno pomoč. Vse več je tistih, ki se jezijo nad kakšno stvarjo, ki ne deluje, ki na ukaz reagira drugače od pričakovanj, ki morda daje drugačne razultate od načrtovanih.
Vzemimo t.i. obračalnik za seno. Obstaja več tipov, eni obračajo vertikalno, eno pravokotno eni poševno, eni bolj rahljajo, eni premetavajo, eni večfunkcijsko tudi grabijo, zbirajo v redí, in podobno. Nekaj je standardnih, nekateri so značilni za proizvajalca, nekateri se bolj uveljavijo v eni deželi. Mnogi znajo marsikaj. In mnogi kmetje ne znajo več prijeti grabelj, in obniti ali zrahljati sena. Obračalnik je "sistem", brez katerega bi seno na eni strani segnilo tudi na majhni zaplati travnika.
Vzemimo urejevalnik besedil na računalniku. Eni imajo robove prednastavljene, drugi imajo polj podolgovata ukazna izbirna okna, tretji spet sestavljajo serijska pisma tako ali drugače, in imajo ukazno vrstico nekoliko bolj spodaj, morda širšo, morda več besed, ali več ikon. Nekaj ukazov je standardnih, kopi-pejst ..., nekateri so bolj uveljavljeni na zahodu, drugi na vzhodu, nekateri pri bogatejših, drugi pri revnejših. So črni in legalni. Obstajajo ljudje, ki ne znajo vzeti peresa, da bi kaj napisali. Uporabljajo pa računalnik, seveda. Računalniki so postali "sistem", ki so nujni ne glede na to, kaj vanje pišemo ali kako nanje "računamo".
Poglejmo z nekoliko nenavadne, nekoliko navidezne druge strani.
Vzemimo budilko. Nekateri jo za bujenje nujno potrebujejo. Drugi jo imajo, jo pred spanjem vedno pripravijo, in včasih se izkaže, da jih res prebudi. Spet drugi uro navijejo, a se vedno zbudijo prej, preden jim zvoni - a jo vseeno počakajo, da zvoni, in šele takrat vstanejo. Obstajajo še tretji in četrti, a pustimo zdaj to. Zbujanje je sicer povsem naraven proces, v večini dni in pri običajnem življenjskem tempu in zdravju človek potrebuje določeno dolžino spanja, ki ima svoj začetek in svoj konec. Mnogi začetka nimajo pod nadzorom, za konec pa si kupijo uro, priganjača, ki jih vsako jutro prisili v nov dan. In potem je ura kriva, če zamudim v službo. Budilka je kriva za slab dan. Budilka je postala "sistem," ne glede na to, da mora človek vseeno sam vstajati.
Vzemimo uradnika v javni upravi. Njegova ali njena naloga je, na primer, da pripravlja ali izvaja neke predpise. Na področje se dobro spozna, zato je, vsaj tu pa tam kakšen, tudi hodil v ustrezno šolo ali se dodatno izobraževal, naredil take in drugačne strokovne državne, revizorske izpite, in kar je še takšnega po predpisih. Izkaže se sicer rado, da so mnogi teh izpitov vsebinsko in formalno popolnoma ločeni od dela ... ampak pustimo podrobnosti. Vsaka služba ima svoj vhodni del in svoj izhodni del. Vhodni je npr. šolanje, izpiti, izkušnje iz sprotnega dela. Izhodni del so rezultati, v našem primeru recimo nek predlog predpisa, ki ga je treba predložiti nadrejenim ali izvesti njegove določbe za državljane. Tu je drugače kot pri spanju in bujenju: vhodni del kot-da obvladujemo, vsaj formalno. Za izhodnega pa si najamemo zunanjega izvajalca, v bistvu biriča, budilko, ki prevzame odgovornost (kdo res potem dela, je spet drugo vprašanje ...) . On je kriv, če zakon ne deluje.
Zunanji izvajalec je le podpora. Uradnik mora vseeno vedeti, kaj in kako je z vsebinami, ki naj bi jih predpis uredil. Saj ve, večina ve, verjemite. Le "zunanji" izvajalec je vgrajen v "sistem", in ga je treba najeti. In plačati.
Vzemimo državo. Nekateri narodi jo imajo. Država ima tudi politiko in politike.
Ali ni vse bolj čudno, da država reagira drugače, kot pričakujejo njeni upravljalci?
Mar tudi ti iščejo sofisticirane večnamenske stroje, s katerimi bi obrnili teh nekaj zaplat sena, kar jih premore neka zaplata pod Alpami? Je možno, da ne znajo vzeti v roke svinčnika in narediti načrta, kako in kaj? Res morda že prebujeni dremajoč čakajo budilko, biriča, da jih prebudi? Si moramo s svojimi "sistemi" greniti vsak korak, ki smo ga sami še kako sposobni narediti?
So morda pozabili prebrati navodila za uporabo? So morda sami sebe nadomestili s "sistemom"?
Za začetek bi morda zadostovala Platonova Država?
Pravičnost je odnos, v katerem vsak ohrani svoje mesto in vlogo, s čimer se ohranja celovita hierarhija in ubranost. (Platon, Πολιτεία/Država; poudarek na drugem delu stavka ...)