Razvoj etike, kot filozofije morale in podlage za usmerjanje človekovega delovanja v družbi, je Zahodni svet v zadnjih stoletjih razvijal predvsem na podlagi idealistični filozofskih misli, ki so človekovega duha strogo ločevale od človeka kot biološko živega bitja. Humanizem te filozofije je šel tako daleč, da je po uveljavljanju v praksi družbenega življenja uspel zakriti mnoge prvine človeka, ki so v osnovi zelo ali popolnoma sorodne z značilnostmi, ki jih prepoznavamo pri drugih živih bitjih, predvsem seveda pri vretenčarjih, sploh sesalcih. Pri tem so etiki prišla nasproti in jo krepila laična razmišljanja o svetu, ki so izhajala iz splošne helenistične in judokrščanske kulturne tradicije, vendar pogosto daleč od njihovih filozofskih celovitosti..
V času fevdalizma so zato prevladovali poudarki na upravičenosti razlik med ljudmi glede na rod, v stoletjih intenzivne industrializacije so se poudarjali stavki, ki se nanašajo na upravičenost širokega izkoriščanja naravnih dobrin in človeka, v informacijski dobi si skušamo (spet parcialno) pomagati z dognanji nezahodnih civilizacij. Na nek način gre ves čas za izrabljanje dveh idealizmov, idealizma, ki se je razvijal na področju filozofije, in idealizma, ki so ga ljudje spoznavali iz vsakdanje kulturno-življenjske prakse. Os humanizma je vedno bil človek-tukaj-in-zdaj. Oba izraza imata v javnosti močan prizvok idealnosti. Torej biti human je iskana ali želena vrlina. Živeti tukaj in zdaj pomeni biti prisoten, biti stvaren v prostoru in času. Te idealnosti so blizu ali kar enake načelom idealnega življenja, kakršnega učijo praktično vse sodobne vere in vse sodobne morale.
Idealnost obeh izrazov, humanizma in tukaj-in-zdaj je zaprta v paradigmo človeka kot duhovnega bitja in odnosov med temi bitji, tisto paradigmo, ki se je, kolikor razbiramo, najbolj intenzivno razvila ravno zadnjih nekaj stoletij. Glavna značilnost te paradigme je v njenem "idealnem" bistvu. Namreč človeka usmerjata v recipročno etiko. Izhajata iz univerzalnega življenjskega in morda celo preživetvenega načela, ki korenini v vseh izvornih kulturah sedanjega zahodnega sveta in se glasi: kar želiš, da drugi storijo tebi, stori ti njim, ali v nikalnici: kar ne želiš, da drugi storijo tebi, tega tudi ti njim ne delaj. Nadaljuje se v univerzalni krščanski zapovedi ljubezni do bližnjega, ki je sicer sama na sebi in v okviru humanizma tukaj-in-zdaj in humanosti izvrstna po vsebini, namenu in samoreflekstivnosti. V osnovi obe sorodni načeli ne negirata možnosti, da je mogoče odnose vzpostavljati tudi širše. Zdi se le, da smo jima v času razvoja zahodne družbe dali tako velik pomen, da smo ju izločili iz širšega konteksta, v katerem sta morda nastali. Njuno izvorno okolje pa smo kar zanemarili.
Zdi se, da se etika in morala omejujeta na recipročno etiko/moralo. To pomeni, da sem moralen samo v duhu zlatega pravila, kadar od bližnjega pričakujem, da se bo mrala dogajala v obe smeri: če bom jaz dober, bo tudi moj bližnji dober. Pri tem izključimo vse reči, ki nam takega moralnega odnosa zaradi svojih lastnosti ne nudijo oziroma v okvirih našega dojemanja ne moremo pričakovati, da bi jih kdaj lahko nudile. Taka primera sta recimo vsa preostala narava, ali pa človek v prihodnosti, naši vnuki, kot jih v naravovarstvu pregovorno imenujemo. Pravzaprav ne le vnuki.
Nenazadnje, morda se razvije kakšna nova vrsta človeku sorodnega mislečega bitja. Ali pa pridejo vesoljski obiskovalci od kod drugod - morda s podobnim miselnim in fizičnim ustrojem - ali s popolnoma drugačnim (no, taki so pravzaprav lahko že med nami, pa jih morda ne moremo zaznati). Bi etika v teh primerih zdržala, ali se ne zdi nevarno, da jo bodo take (nerecipročne) novosti tako presenetile in pretresle, da bi klecnila? Na take dogodke se namreč nihče ne pripravlja, pa čeprav imamo ravno odnos do narave lahko za idealno vajo za etiko prihodnjega časa.
Morda obstajajo reči, ki so do nas že od nekdaj bolj "etične", kot mi do njih. Morda je prav narava okrog nas taka, ko nam omogoča osnovne življenjske procese. Bi te reči morali bolje pogledati in se od njih učiti? Lahko je celo še bolj preprosto, še bolj blizu: morda so te prvine, ki jih človek današnjega časa tako hiti prikrivati, v bistvu stalno prisotne prav v nas, v človeku, kot delu celovitosti narave.