Ohranjanje življenja kot celote procesov vseh živih bitij ima ob združenem genetskem in ekološkem
pogledu očitno prednost celo pred ohranjanjem življenjske linije
posamezne vrste. Mnoge vrste namreč po naravni poti izumirajo, v njihovo ekološko nišo pa nastopijo druge.
Dandanes etiko komajda širimo iz prvotne humane etike, ki je veljala le za medčloveške odnose tistih ljudi, ki so živeli skupaj. Prehoditi smo morali dolgo zgodovinsko pot, da smo enakopravnost priznali sužnjem, nebelim rasam, ženskam, otrokom, drugače mislečim, drugače čutečim, skratka vsem ljudem zato, ker so ljudje. Danes že celo rahlo mislimo na zanamce, torej ljudi, ki jih če ni, in ki imajo prav tako že danes pravico, da bodo živeli v svetu, ki jim bo ne le omogočal golo preživetje po našem vzorcu, ampak jim bo omogočal bivanje po njihovem vzorcu, ki se bo do takrat verjetno razvil.
V tej povezavi je tudi razširjena
etika, v katero bomo dejavno in interaktivno vključili vsa druga živa bitja in vso ostalo naravo.
Do takega doumevanja sveta, ki vključuje časovno komponento brez navlake sedanje percepcije in sedanjih družbenih sistemov, je seveda še dolga pot. Najbolj trdno upanje, da se bo ta pot zgodila, so dosedanji genetski in ekološki procesi, ki oblikujejo celotno življenje. Če so v vsej polnosti trajali in se celo razvijali doslej, bodo zelo verjetno tudi v prihodnje.