Feminizem, oziroma bolje rečeno, feminizmi, so danes v svetu znana in priznana družbenopolitična gibanja. Nekdanje osnovno poslanstvo borbe za pravice žensk, je dandanes nadgrajeno s širšimi vsebinami mnogih družbenih področij, celo okoljevarstva.
Feminizem je tudi moderen, hkrati pa pogosteje narobe razumljen kot prav; če "prav" sploh lahko kakorkoli definiramo. Obstajajo radikalni in zmerni feminizmi. Pustimo ob strani bitke za posamezne, kot-da iz sveta izvlečenih pravic (bolj v obliki morebitnih ugodnosti), in poglejmo dva nekoliko bolj splošno-teoretična primera.
Pri kakšnem radikalnem feminizmu, ki na primer rado obtožuje verske filozofije prevladujočih religij kot izključujoče moške, je čudno to, da spregleda, komu se že pri krščanstvu (če bi prešteli) namenja več slave. Nedvomno bi ugotovili, da so ženske v Bibliji močnejši karakterji in Marija po ukvarjanju vernikov daleč pred osrednjo osebnostjo te vere, Kristusom samim. Celo ljudsko izročilo iz teh verskih osnov je bistveno bolj žensko, še več, celo kletvice so pogostejše z ženskim nadihom kot z moškim. Taki radikalni feminizmi so nevarni predvsem sami sebi, ker porajajo in ojačajo nasprotovanje.
Po drugi strani pa ob mislih nekaterih feminističnih gibanj takoj začutiš ozadje v globljem razmisleku, ki rodi jasnejši smisel in pomen. Na primer lepa definicija ekofeminizma pravi, da je odnos kapitalista bele človeške rase do narave in do žensk soroden, torej izkoriščevalski. Iz tega sledi, da je tudi reševanje neuravnoteženosti na obeh področjih mogoče reševati vzporedno. To zna biti uspešno.
Ne glede na radikalnost ali zmernost, vedno obstaja nevarnost feminizma predvsem ta, da rojeva nasprotovanje, torej antitezo. A proti kateri tezi? Mar maskulizem sploh obstaja? Proti patriarhatu? Ali ni to pa nekaj povsem drugega, povsem drug nivo medgeneracijskih odnosov?
Mi prihaja na misel, da tako dobimo v intelektalno-čustvenem prostoru družbe dve nasprotji, ki ne le v radikalnem primeru nista sposobni sinteze (ker sta na različnih nivojih), ampak izhajata iz privzetega dejstva, da sinteza nikoli ne bo možna, ker antiteza sploh ne obstaja v taki obliki, da bi se bilo mogoče proti njej boriti. Pravzaprav je to škoda za družbo in se, tako se zdi, bolj nagiba k agoniji nasprotovanja kot sožitju.
Ali torej ne bi bila (naj)bolj prava pot gibanje za uravnoteženje?
Mar ne dela tako narava pri vseh drugih bitjih? Mar ni življenje eno in nas vse skupaj nekako neločljivo povezuje?