Posebna oblika komunikacije v
današnjem svetu je tako imenovana diplomacija.
Gre za nekakšno višjo raven dogovarjanja med skupinami ljudi, običajno med
navznoter zaključenimi politično urejenimi državami. Vsekakor gre za dogovarjanje, torej za besede, ki
naj bi jim sledila določena dejanja. Objekti diplomacije so različni, večinoma
gre za materialne zadeve, na primer ozemlje, surovine, s surovinami povezane dejavnosti
kot gospodarstvo, vojne, trgovina ali nematerialne, ki se tičejo posameznih
značilnosti na primer nacionalne identitete, t.i. manjšine, kulturni in verski
vplivi in podobno. Vsi ti predmeti diplomacij so izvorno produkt v procesih
človeške družbe, ki je merljiv in v materialnem smislu ovrednoten ali filozofsko-zgodovinsko
utemeljeno označen kot vrednota.
Obstaja okoljska diplomacija, pri kateri je
predmet obravnave okolje, oziroma narava.
V prevladujoči mehanicistični paradigmi je seveda okolje povsem merljivo, saj gre za
naravne vire, ki jih je moč tudi prodajati, torej smo jim nekako povratno določili
vrednost, ki izhaja iz prodajne vrednosti na trgu. Problem pa se pojavi pri
tistih delih narave, ki na trgu nimajo določene vrednosti, že za človeštvo in
za človeka posameznika pa so življenjskega pomena. Na materialni ravni so to na primer zrak
kot prvina, prostor kot tak, druga živa bitja, ki so vključena v neprekinljivo
verigo življenja, na nematerialni ravni pa zaznave, ki jih obravnavamo v okviru
estetike, lepota pokrajine, presenetljivost kakšne oblike ali procesa in
prodobno.
Kakšna je torej sploh možnost izvajanja diplomacije z objekti takega
tipa? Kakšna je sploh spoznavana zmožnost diplomatov, da se medsebojno
dogovarjajo o rečeh, ki ne le da niso niti tržno niti politično ovrednotene, ampak človeka sploh
miselno presegajo? Je mogoče, da se tako imenovana okoljska diplomacija v
bistvu ne ukvarja z objektom dejavnosti na vzporeden način, kot se ukvarja z
ozemljem, suroviniami ali kulturo, ampak da naravo in okolje enostavno priliči trgovskemu
blagu, jo torej vrednostno "zmanjša" na sebi doumljiv obseg? Ta subjektivizacija doumevanja seveda
ne more biti normirana, če objekta ne poznamo, kar pomeni veliko nevarnost, da
se dogovarjamo po lastnem, osebnem občutku in ne na podlagi merjenih dejstev in trendov, na katere večinoma prisegamo, vsaj pri normiranih zadevah.
Zdi se, da percepcija narave diplomatov posameznikov oziroma njihovo osebno nagnjenje do narave bolj vpliva na odločitve ali moč zagovarjanja stališč, kot dejstva naravoslovja, kar daje odličen prostor lobistom, pa tudi skrajnim nevladnim organizacijam, ki nimajo nujno naravovarstvene politične ali družbene usmeritve.
Diplomacija se seveda na nek način rešuje z znanjem in z analitičnimi ugotovitvami naravoslovja. Vendar se zdi, da spet prihaja do zapleta, saj se besedišči naravoslovja in diplomacije bistveno bolj razlikujeta kot v primeru besedišč ekonomije v primerjavi z diplomacijo. Problem je tudi v samem naravoslovju, ki je zaradi silne obsežnosti narave kot predmeta obdelave vertikalno in horizontalno razcepljeno v množico disciplin, ki spet vsaka uporablja svoje besedišče in včasih celo izključujoče poudarja objekte svojih raziskav. Diplomat morda zaradi lažjega dojemanja zato vzame preprostejšo, poenostavljeno različico, saj niti ne more vzeti celovite, ker ta ne morda sploh ne obstaja.
Diplomati, z izjemami posameznikov – morda tu prevladujejo posameznice – z zasebnimi nagnjenji do narave bodisi v naravoslovnem ali estetskem smislu, se od znanja ali občutenja narave zelo oddaljujejo. Znanje jim predstavlja bolj nekakšen spomin na znanje, poenostavljeno znanje iz srednješolskega učbenika ali popularne TV oddaje. Občutenje jim zakrivajo servirane predstavitve čudovitih, skorajda obstraktno nedosegljivih posameznih atraktivnih pogledov narave, ki ne odslikavajo dejanske, človeku že poznane narave in njenih procesov. Zakriva jo lahko tudi močno izražena konotacija uporabnosti narave za telesni ali tudi duševni oddih, ki pa jo diplomat kot človek pogosto doživlja ali vsaj hoče ohraniti kot nekakšen antipod svoji službi, nekakšno sproščujoče nasprotje svojemu diplomatskemu delu. Zanašanje na naravoslovje in umetnost, na primer fotografe, je v diplomaciji varljivo. Diplomat ali diplomatka morata doumeti naravo v primerljivi meri, kot razumeta ekonomijo, surovine ali kulturo. Ne gre za analitsko znanje, ampak za celovitost in hitrost dojemanja objekta diplomacije, kakršno poznamo pri diplomatih v družbeni diplomaciji.
Tudi tu gre za obrat, za katerega bo v diplomaciji potreben določen pogum, ker gre za radikalno drugačnost, za katero pa trdim, da ni neuresničljiva.
Zdi se, da percepcija narave diplomatov posameznikov oziroma njihovo osebno nagnjenje do narave bolj vpliva na odločitve ali moč zagovarjanja stališč, kot dejstva naravoslovja, kar daje odličen prostor lobistom, pa tudi skrajnim nevladnim organizacijam, ki nimajo nujno naravovarstvene politične ali družbene usmeritve.
Diplomacija se seveda na nek način rešuje z znanjem in z analitičnimi ugotovitvami naravoslovja. Vendar se zdi, da spet prihaja do zapleta, saj se besedišči naravoslovja in diplomacije bistveno bolj razlikujeta kot v primeru besedišč ekonomije v primerjavi z diplomacijo. Problem je tudi v samem naravoslovju, ki je zaradi silne obsežnosti narave kot predmeta obdelave vertikalno in horizontalno razcepljeno v množico disciplin, ki spet vsaka uporablja svoje besedišče in včasih celo izključujoče poudarja objekte svojih raziskav. Diplomat morda zaradi lažjega dojemanja zato vzame preprostejšo, poenostavljeno različico, saj niti ne more vzeti celovite, ker ta ne morda sploh ne obstaja.
Diplomati, z izjemami posameznikov – morda tu prevladujejo posameznice – z zasebnimi nagnjenji do narave bodisi v naravoslovnem ali estetskem smislu, se od znanja ali občutenja narave zelo oddaljujejo. Znanje jim predstavlja bolj nekakšen spomin na znanje, poenostavljeno znanje iz srednješolskega učbenika ali popularne TV oddaje. Občutenje jim zakrivajo servirane predstavitve čudovitih, skorajda obstraktno nedosegljivih posameznih atraktivnih pogledov narave, ki ne odslikavajo dejanske, človeku že poznane narave in njenih procesov. Zakriva jo lahko tudi močno izražena konotacija uporabnosti narave za telesni ali tudi duševni oddih, ki pa jo diplomat kot človek pogosto doživlja ali vsaj hoče ohraniti kot nekakšen antipod svoji službi, nekakšno sproščujoče nasprotje svojemu diplomatskemu delu. Zanašanje na naravoslovje in umetnost, na primer fotografe, je v diplomaciji varljivo. Diplomat ali diplomatka morata doumeti naravo v primerljivi meri, kot razumeta ekonomijo, surovine ali kulturo. Ne gre za analitsko znanje, ampak za celovitost in hitrost dojemanja objekta diplomacije, kakršno poznamo pri diplomatih v družbeni diplomaciji.
Tudi tu gre za obrat, za katerega bo v diplomaciji potreben določen pogum, ker gre za radikalno drugačnost, za katero pa trdim, da ni neuresničljiva.