Pragmatizem je nekakšna sofisticirana mešanica prijaznosti, iznajdljivosti, povezovanja in načrtovanja, ki z nekoliko poudarjeno uporabo časovne dimenzije življenja skuša doseči določen cilj. Pragmatizem je skoraj vedno načrten, oziroma le redki so z njim tako obdarovani, da ga ni treba načrtovati, da gre po naravni poti. Čeprav je konotacija pragmatizma v javnosti lahko pozitivna ali negativna, pa tu v družbi ne gre za lastnost samega pragmatizma, ampak lastnost cilja, ki je lahko dober ali slab. In o tem tu ne razpravljamo.
Ima pa pragmatizem drug pomemben, celo izvoren par lastnosti, to sta principielnosti in argumentarnost. Po principu (ali načelu) nekdo razvije pragmatizem in pragmatični pristop tako in zato, ker izhaja iz neke predpostavke, ki je neovrgljiva, ali pa jo kdo proglasi za neovrgljivo. V bistvu gre za zaprt krog: cilj pragmatičnega procesa je v bistvu izvor sam, v katerega se proces obrne, kot namen in cilj se vrne v svoj lastni koncept..
Pri argumentarnem pragmatizmu se razlogi zanj izbirajo in zbirajo induktivno, glede na življenje, glede na okoliščine, glede na življenje in njegovo dinamiko. Tako pride do odprtosti v cilj, ki celo ni nujno, da je natančno določen, je le nekako asimptotičen, približevalen, življenjski. Čeprav se zdi, da to pomeni nižjo stopnjo zanesljivosti, pa se skozi razvoj vsega na svetu kaže, da je dinamika v bistvu bolj stabilna kot statika.
Razlika je torej tudi v dinamičnosti. Principielni pragmatizem je trd in krhek, argumentarni je dinamičen a trden.
Pragmatizem se na zunaj najbolj jasno izrazi v diplomaciji.
Podobna vzporednica je intuicija: lahko je načelna, torej izhaja deduktivno iz nekega principa, izvora, temelja; lahko pa je induktivna, izhajajoča iz množice izkušenj, spoznanj, razmišljanj, doživljanj ...