Etika s teoretičnega stališča govori o tem, kaj je prav in kaj ni prav pri mislih, besedah ali dejanjih, ali kaj je dobro in kaj je zlo v bistvu stvari. Kolikor je znano, njen etike v zahodni (kot rečemo tudi ! sredo-zemski) civilizaciji sega v čase prvih znanih zapiskov. To v bistvu pomeni, da se je ustno razvijala že prej, oziroma se razvija vzporedno s civilizacijo ali človeštvom. Etika se je vedno omejevala na odnose med ljudmi, ali v prevladujoče religioznih primerih kvečjemu še na odnose med ljudmi in poosebljenimi duhovnimi bitji. Če vzamemo pisano besedo o etiki in upoštevamo še nekoliko ustnega izročila, posredovanega npr. tudi v pravljicah, je sredozemsko etiko mogoče slediti nekaj tisoč let nazaj, recimo približek 10.000 let.
Okoljska, ali bolje naravna etika* ima sicer izjemne nastavke v vseh izročilih, kjer se integralno pojavlja kot normalen del odnosov. Vendar se v času razvetljenstva zadeva popolnoma izgubi. Spinoza jo gleda le nekako od zunaj, s humanega zornega kota. Kant jo kar negacijsko instrumentalizira v smislu izključitve iz možnosti v polnosti dojemljivega. Etika se dvigne na nadnaravni, nenaravni nivo. Filozofom nasproti pridejo naravoslovci, ki sicer človeka z naravoslovnimi argumenti skušajo človeku ponovno vrniti mesto v naravi, vendar se proces zaradi družbenih dogajanj obrne tako, da človek vedno ostane kot najvišje, najbolj razvito, najuspešnejše, in nasploh bitje, ki je nekaj posebnega - verjetno zato, ker samega sebe vidi kot posebnega. Naravoslovje seveda ne more oporekati, ker ga ustvarjajo ljudje. Vsekakor pa je dejstvo, da se je humana etika razvijala in se verjetno še bo. Torej je značilnost etike, da se razvija.
Naravna etika se je ponovno začela buditi ob tehnološkem razvoju, pravzaprav hitro po razsvetljenstvu. Gotovo je nanjo vplival še obstoječa miselna zaloga iz preteklih časov, ki se je ohranila npr. vsaj na podeželju, kjer so ljudje bili prisiljeni živeti skladno z naravo, po drugi strani pa grožnje, ki so se kazale iz kvarnih vplivov industrije na naravo, ki jo je občutil tudi človek (torej človek kot bitje, kot narava*).
Filozofski pristop do naravne etike pa sega le nekaj desetletij nazaj, tja nekam v 60, 70-ta leta 20. stoletja. Torej nekako 50 let.
Danes smo zelo nestrpni, kar se tiče določevanja, kaj je v odnosu med človekom in naravo dobro in kaj je zlo.** Vsekakor imamo premalo znanja o naravi, da bi razmerja lahko enostavno določili ali da bi se v družbi nekako izkristaliziralo v dialektičnem procesu. Razmerje 10.000 napram 50 let je enormno! Nikakor ni primerno, da tako etiko oblikujemo enostransko, saj so tudi druga bitja v naravi naravna, torej živijo, posedujejo oz. vsebujejo življenje kot svojo bistveno "sestavino", kot bit, če hočete. Enostranskost je lahko le robni primer, kot v humani etiki npr. odnos do ljudi, ki se zaradi okvar živčnega sistema ne morejo recipročno vključiti v etične procese. Tako bo tudi v naravi nerecipročna etika lahko le v skrajnih primerih - ali pa ne bo etika.
Čaka nas še dolgo in naporno, a povsem življenjsko delo razvoja naravne etike.
-------
*Izrazi, kot skoraj vsi na področju odnosov med človekom in naravo oziroma naravo in človekom, niso enoumni, niso standardizirani. Prehodi med jezikovnim dojemanjem posameznih govorcev so si zelo različni in posebno velike težave delajo pro prevajanju besedil ali razumevanju starejših besedil.
Tu postavljam naslednjo hierarhijo: okolje je tisti prostorsko-časovni del narave, ki obdaja človeka. Človek torej ni okolje. Narava je širši pojem, in obsega še dve dodatni koncentrični plasti: [1] notranjo, to je človeka znotraj (kot bitje, kot rečemo tudi "biološko") in "zelo" zunanjo, torej tisti del narave, s katero človek lahko, ali bi lahko vzpostavil odnos, pa tega zdaj še ne stori, ali ne more storiti - glede na odsedanji razvoj pa jo bo enkrat v prihodnosti verjetno lahko. Ta zunanji koncentrični del obsega prostorsko, časovno in idejno sfero. Okoljska in naravna etika sta vzporednici tej razlagi.
** V razmislek: Recimo vprašanje požara v naravi: je dobro ali zlo? Je treba naravi pomagati in ga pogasiti ali ne? Ali narava lažje nadomesti požganino ali pogašenino? Po dosedanjem vedenju so naravni požari bili in so verjetno še bistveno bolj pogosti kot povzročeni od človeka. Torej bi načelno pomenilo, da je narava bolje prilagojena na požanino.